Papež Frančišek: »Ponudi svojo roko revežu.« Jezus pa še pravi: »Veš, ta revež sem jaz.«
P. Ivan Herceg DJ, s. Leonida Zamuda SL - Vatikan
Prilika, ki smo jo mi slišali, govori o nekem bogatem gospodu, ki mora odpotovati in ker vnaprej ve, da bo dolgo odsoten, svoje premoženje izroči trem svojim služabnikom: prvemu izroči pet talentov, drugemu dva, tretjemu enega. Jezus pojasni, da je bila razdelitev storjena »glede na zmožnosti vsakega izmed njih« (prim. v. 15). Tako stori Gospod z nami vsemi: dobro nas pozna, ve, da nismo enaki in nikomur ne želi dajati prednosti na škodo drugih, ampak vsakemu izroči premoženje, ki je primerno sposobnostim.
Med gospodarjevo odsotnostjo prva dva služabnika zavihata rokave, tako da celo podvojita vsoto, ki jima je bila zaupana. To pa ne velja za tretjega služabnika, ki talent skrije v jamo: da bi se izognil tveganjem, ga pusti tam, na varnem pred tatovi, vendar tako, da ne prinaša dobička. Napoči trenutek vrnitve gospodarja, ki služabnike pokliče na obračun. Prva dva predstavila dober sad svojega prizadevanja, saj sta delala in gospodar ju pohvali, ju nagradi in ju povabi, naj imata delež pri njegovem veselju. Tretji pa se po tem, ko se zave, da je storil napako, začne samoopravičevati, rekoč: »Gospodar, vem da si trd človek. Žanješ, kjer nisi sejal, in zbiraš, kjer nisi trosil. Zbal sem se in sem šel ter skril tvoj talent v zemljo. Glej, tu imaš, kar je tvojega!« (vv. 24-25). Brani se zaradi lenobe in obtožuje gospodarja. To je navada, ki jo imamo tudi mi, saj se večkrat branimo tako, da obtožujemo druge. Toda oni niso krivi. Krivi smo mi, pomanjkljivost je naša. Ta služabnik obtožuje druge, obtožuje gospodarja zato, da bi sebe opravičil. Tudi mi večkrat počnemo isto. Tedaj ga gospodar okara: imenuje ga »hudobni in leni služabnik« (v. 26). Naroči, naj mu vzamejo talent in ga vržejo iz njegove hiše.
Ta prilika velja za vse, vendar pa, kakor vedno, posebej za kristjane. Tudi danes ima veliko aktualnost, danes na dan revežev, ko nam kristjanom Cerkev pravi: »Ponudi svojo roko revežu. Ponudi svojo roko revežu.« V življenju nisi sam. So ljudje, ki te potrebujejo. Ne bodi sebičnež. Ponudi svojo roko revežu. Kot človeška bitja smo vsi od Boga prejeli »dediščino«, človeško bogastvo, kakršno koli že. Kot Kristusovi učenci pa smo prejeli vero, evangelij, Svetega Duha, zakramente in toliko drugih stvari. Te darove je potrebno uporabiti, da bi delali dobro, da bi delali dobro v tem življenju v služenju Bogu in bratom. Danes ti pravi, nam pravi Cerkev: »Uporabljaj to, kar ti je dal Bog in glej reveže, glej jih. Veliko jih je. Tudi po naših mestih, v središču našega mesta jih je veliko. Delajte dobro!«
Mi včasih mislimo, da biti kristjani pomeni, ne delati slabo. Ne delati slabo, je dobro. Toda ne delati dobro, ni dobro. Delati moramo dobro, iti iz sebe in pogledati, gledati na tiste, ki potrebujejo pomoč. Veliko lakote je tudi v osrčju našega mesta. Mi pa večkrat vstopimo v logiko ravnodušnosti. Revež je tam in mi ga gledamo z druge strani. Ponudi svojo roko revežu. Kristus je! Da, nekateri pravijo: »Toda, ti duhovniki, ti škofje nam govorijo o revežih, o revežih… Mi pa hočemo, da nam govorijo o večnem življenju! Poglejta brat in sestra, reveži so v osrčju evangelija in je Jezus, ki nas je učil govoriti revežem, je Jezus, ki je prišel za reveže. Podaj svojo roko revežu. Veliko stvari si prijel in ti bi pustil, da tvoj brat, tvoja sestra umreta zaradi lakote?«
Dragi bratje in sestre, vsakdo od nas naj reče v svojem srcu to, kar nam danes pravi Jezus, ponavljaj v svojem srcu: »Ponudi svojo roko revežu.« Jezus pa nam pravi še nekaj drugega: »Veš, ta revež sem jaz.« Gospod nam pravi tole: »Revež sem jaz.«
Devica Marija je prejela velik dar, samega Jezusa, vendar ga ni zadržala zase, dala ga je svetu, njegovemu ljudstvu. Od Nje se učimo ponuditi roko revežem.