Papež Frančišek med sveto mašo: Pridi, Gospod Jezus, naredi čuječa naša raztresena srca

P. Ivan Herceg DJ, Andreja Červek – Vatikan

Homilija papeža Frančiška

Današnja berila nam ponujajo dve ključni besedi za adventni čas: bližina in čuječnost. Božja bližina in naša čuječnost: medtem ko prerok Izaija pravi, da nam je Bog blizu, nas Jezus v evangeliju poziva, naj smo čuječi v pričakovanju Njega.

Bližina. Izaija začne s tem, da Bogu pravi 'ti': »Ti, Gospod, si naš oče« (Iz 63,16). In nadaljuje: »Od vekomaj se ni slišalo […], da bi kateri Bog, razen tebe, kaj stóril za tistega, ki ga z upanjem pričakuje« (Iz 64,3). Na misel nam pridejo besede iz Pete Mojzesove knjige: kdo je blizu, »kakor je nam blizu Gospod, naš Bog, kadar koli ga kličemo«? (Mz 4,7). Advent je čas, da se spominjamo bližine Boga, ki je sestopil k nam. A prerok gre onkraj in Boga prosi, naj se še bolj približa: »O da bi predrl nebo in stopil dol« (Iz 63,19). Tudi mi smo prosili v Psalmu: »Vrni se, obišči nas, pridi nas rešit« (Ps 79,15.3). »O, Bog, pridi in me reši« se pogosto začne naša molitev: prvi korak vere je reči Gospodu, da potrebujemo Njega, njegovo bližino.

Tudi prvo sporočilo adventa in bogoslužnega leta je priznati Boga, ki je blizu, in mu reči: »Še bolj se približaj.« On nam želi priti blizu, a se ponuja, se ne vsiljuje; na nas je, da se ne utrudimo govoriti mu: »Pridi!«. Na nas je torej, saj je adventna molitev: »Pridi!«. Jezus – nas spominja advent – je prišel med nas in bo ponovno prišel ob koncu časov. Vendar pa, se sprašujemo, čemu služijo ti prihodi, če danes ne pride v naše življenje? Povabimo ga. Vzemimo kot svoj ta vzklik, značilen za advent: »Pridi, Gospod Jezus« (Apd 22,20). S tem vzklikom se konča knjiga Razodetja: »Pridi, Gospod Jezus«. Lahko ga izrečemo na začetku vsakega dne in ga pogosto ponavljamo, pred srečanji, učenjem, delom in sprejemanjem odločitev, v pomembnih trenutkih in preizkušnjah: Pridi, Gospod Jezus. To je majhna molitev, a prihaja iz srca, izrekaj jo v tem času adventa, ponavljaj jo: Pridi, Gospod Jezus.

S klicanjem njegove bližine, bomo urili svojo čuječnost. Markov evangelij nam je danes ponudil sklepni del zadnjega Jezusovega govora, ki je zgoščen v eni besedi: »Čujte!« Gospod jo ponovi štirikrat v štirih vrsticah (prim. Mr 13,33-35.37). Pomembno je ostati čuječi, kajti življenjska napaka je, izgubiti se v tisočih stvareh in se ne zavedati Boga. Sveti Avguštin je rekel: »Timeo Iesum transeuntem« (Sermones, 88,14,13), »Bojim se, da bo Gospod šel mimo in ga jaz ne bom prepoznal.« Očarani nad svojimi interesi, vsak dan to čutimo in raztreseni zaradi mnogih nečimrnosti, tvegamo, da izgubimo bistveno. Zato danes Gospod ponavlja »vsem: Čujte!« (Mr 13,37). Čujte, bodite pozorni.

A če moramo biti čuječi, pomeni, da smo sredi noči. Ja, sedaj ne živimo podnevi, ampak v pričakovanju dneva, smo v pričakovanju dneva sredi mraka in naporov. Dan bo prišel, ko bomo z Gospodom. Prišel bo, ne izgubimo poguma: noč bo minila, vstal bo Gospod, sodil nas bo On, ki je za nas umrl na križu. Biti čuječi pomeni pričakovati ravno to, pomeni ne se pustiti premagati obupanosti. To se imenuje živeti v upanju. Kakor nas je pred rojstvom pričakoval, kdor nas je ljubil, nas sedaj pričakuje Ljubezen osebno. In če smo pričakovani v nebesih, zakaj bi živeli za zemeljska pričakovanja? Zakaj bi se naprezali za nekaj več denarja, slave, uspeha, vse stvari, ki minejo? Zakaj bi izgubljali čas in se pritoževali nad nočjo, ko pa nas čaka luč dneva? Zakaj iskati botre za napredovanje, za iti naprej, napredovati v karieri? Vse mine. Čujte, pravi Gospod.

A biti budni ni lahko, nasprotno je nekaj zelo težkega: ponoči je naravno spati. Ni uspelo Jezusovim učencem, ko jim je rekel, naj so čuječi »zvečer, opolnoči, ob petelinjem petju, ob zori (Mr 13,35). Ravno v teh urah niso bili čuječi: zvečer, med zadnjo večerjo, so Jezusa izdali; ponoči so zadremali; ob petelinjem petju so ga zanikali; ob zori so pustili, da je bil obsojen na smrt. Niso bili čuječi, zadremali so. A tudi nad nas lahko pride ista otrplost. Obstaja nevaren spanec: spanec povprečnosti. Ta pride, ko pozabimo na prvo ljubezen in lenobno hodimo dalje, pazimo samo na brezskrbno življenje. Brez vzgibov ljubezni do Boga, brez pričakovanja njegove novosti, postanemo povprečni, mlačni, posvetni. In to razjeda vero, kajti vera je nasprotje povprečnosti: je goreča želja po Bogu, je stalna drznost spreobrnjenja, je pogum za ljubiti, je vedno hoditi naprej. Vera ni voda, ki gasi, je ogenj, ki žge; ni pomirjevalno sredstvo za nekoga, ki je pod stresom, je ljubezenska zgodba nekoga, ki je zaljubljen! Zato Jezus bolj kot karkoli drugega sovraži mlačnost (prim. Raz 3,16). Vidi se Gospodovo zaničevanje do mlačnih.

In torej, kako se lahko prebudimo iz spanja povprečnosti? S čuječnostjo molitve. Moliti pomeni prižgati luč v noči. Molitev prebudi iz mlačnosti horizontalnega življenja, dvigne pogled kvišku, uglasi nas z Gospodom. Molitev omogoči Bogu, da nam je blizu; zato osvobaja od osamljenosti in daje upanje. Molitev vnaša kisik v življenje: kakor ni mogoče živeti brez dihanja, tako ni mogoče biti kristjani brez molitve. In zelo potrebujemo kristjane, ki bdijo za tistega, ki spi, častilce, priprošnjike, ki dan in noč pred Jezusa, ki je luč sveta, prinašajo mračnosti zgodovine. Potrebni so častilci. Malo smo izgubili čut za češčenje, biti v tišini pred Gospodom, v češčenju. To je torej ta povprečnost, mlačnost.

Potem imamo še drugi notranji spanec: spanec brezbrižnosti. Kdor je brezbrižen, vse vidi enako kakor ponoči in se ne zanima za nekoga, ki mu je blizu. Ko krožimo samo okoli sebe in svojih potreb, brezbrižni do drugih, se v srce spusti noč. Srce postane mračno. Kmalu se začnemo pritoževati nad vsem, zatem se čutimo žrtve vseh in na koncu pripravljamo zarote o vsem. Gre za verigo. Danes se zdi, da se je ta noč spustila na mnoge, ki zahtevajo samo zase in se ne zanimajo za druge.

Kako se prebuditi iz tega spanca brezbrižnosti? S čuječnostjo dejavne ljubezni. Da bi prinesli luč v to spanje povprečnosti, mlačnosti, je potrebna čuječnost v molitvi. Da bi pa se zbudili iz spanja ravnodušnosti, pa je potrebna budnost dejavne ljubezni. Dejavna ljubezen je kristjanovo utripajoče srce: kakor ni mogoče živeti brez utripa, tako ni mogoče biti kristjani brez dejavne ljubezni. Nekomu se zdi, da je čutiti sočutje, pomagati, služiti stvar poražencev! V resnici pa je edina zmagovalna stvar, saj je že usmerjena v prihodnost, v Gospodov dan, ko bo vse minilo in bo ostala samo ljubezen. Z deli usmiljenja se približujemo h Gospodu. To smo ga prosili tudi danes v glavni prošnji: »Utrdi nam voljo, da bomo prihajajočemu Kristusu šli naproti z dobrimi deli.« Gre za hotenje, da bi šli Kristusu naproti z dobrimi deli. Jezus prihaja in pot, da mu gremo naproti, je zaznamovana: to so dela dejavne ljubezni.

Dragi bratje in sestre, moliti in ljubiti, to je čuječnost. Ko Cerkev časti Boga in služi bližnjemu, ne živi v noči. Četudi je utrujena in preizkušana, hodi naproti Gospodu. Kličimo ga: Pridi, Gospod Jezus, potrebujemo te. Pridi nam blizu. Ti si luč: predrami nas iz sna povprečnosti, zbudi nas iz mraka brezbrižnosti. Pridi, Gospod Jezus, naredi čuječa, naša sedaj raztresena srca: daj nam čutiti željo po molitvi in potrebo po ljubezni.