Išči

Vatican News
Papež Frančišek vsako nedeljo in praznik vodi opoldansko molitev z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra. Papež Frančišek vsako nedeljo in praznik vodi opoldansko molitev z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra.  (Vatican Media)

Papež Frančišek med opoldansko molitvijo: Bog, ki prihaja, nikoli ne razočara našega pričakovanja

»Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes, na prvo adventno nedeljo se začenja novo bogoslužno leto. V tem času Cerkev prebira preko obhajanj bistvene dogodke Jezusovega življenja in zgodovine zveličanja. Tako nam bo kot mati razsvetljevala pot našega upanja, nas podpirala v vsakodnevnih skrbeh in nas usmerila proti končnemu srečanju s Kristusom.« S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnjo 1. adventno nedeljo.

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Današnje bogoslužje nas vabi, da živimo prvi »močen čas«, ki je advent in prvi v liturgičnem letu, advent torej, ki pripravlja na božič. Za to pripravo je torej čas pričakovanja in upanja. Pričakovanje in upanje.

Sv. Pavel (prim. 1Kor 1,3-9) nakazuje predmet pričakovanja. Kateri je? Razodetje Gospoda« (v.7). Apostol vabi korintske kristjane in tudi nas, da osredotočimo pozornost na srečanje z Jezusom osebno. Za kristjana je najpomembnejše nenehno srečanje z Gospodom, biti z Gospodom. Tako navajeni biti z Gospodom življenja se pripravljamo na srečanje, ko bomo z Gospodom v večnosti. Ta dokončen cilj bo prišel ob koncu sveta in ki prihaja vsak dan, da bi lahko z njegovo milostjo v svojem življenju in v življenju drugih delali dobro. Naš Bog je Bog-ki prihaja. Ne pozabite tega. Bog je Bog-ki prihaja, nenehno prihaja. On ne razočara našega pričakovanja! Gospod nikoli ne razočara. Morda nas pusti čakati. Pustil nas bo kakšen trenutek čakati v temi, da bi zorelo naše upanje, toda nikoli ne razočara. Gospod vedno pride, vedno je ob nas. Včasih se ne da videti, vendar vedno pride.

Prišel je v točno določenem zgodovinskem trenutku ter je postal človek, da bi nase sprejel naše grehe. Božični prazniki obhajajo ta Jezusov prvi prihod v zgodovinskem trenutku. Prišel bo ob koncu časov kot sodnik vesoljstva. Prihaja pa tudi tretjič, na tretji način. Prihaja tudi vsak dan obiskat svoje ljudstvo, obiskat vsakega moškega in vsako žensko, ki ga sprejme v Besedi, v zakramentih, v bratih in sestrah. Jezus, kot pravi Sveto pismo je pred vrati in trka. Vsak dan je pred vrati našega srca. Trka. Ti znaš prisluhniti Gospodu, ki trka? Danes je prišel nas obiskat, zato trka na tvoje srce z nemirom, z idejo, z navdihom. Prišel je v Betlehem, prišel bo ob koncu sveta. Toda vsak dan prihaja k nam. Bodite pozorni, glejte, kar čutite v srcu, ko Gospod trka.

Dobro vemo, da je življenje sestavljeno iz višin in nižin, iz svetlobe in senc. Vsakdo od nas doživlja trenutke razočaranj, neuspehov in zbeganosti. Poleg tega pa stanje, ki ga živimo, zaznamovano s pandemijo, poraja v mnogih zaskrbljenost, strah in pobitost. Pri tem se tvega, da se zapade v pesimizem, tveganje, da se zapade v to zaprtost in apatičnost. Kako moramo odreagirati pred vsem tem? Današnji psalm nam tole predlaga: »Naša duša pričakuje Gospoda, on je naša pomoč in naša obramba. Zares, v njem se naše srce raduje, kajti v njegovo sveto ime zaupamo« (Ps 32,20-21). Duša v pričakovanju, torej zaupljivo pričakovanje Gospoda naleti na uteho in pogum v temnih trenutkih bivanja. Od kod izvira ta pogum in zaupljivo zanašanje? Od kod se rodita? Rodita se iz upanja. Upanje pa ne razočara. To je vrlina, ki nas vodi naprej gledajoč na srečanje z Gospodom.

Advent je nenehno sklicevanje na upanje. Spominja nas na navzočnost Boga v zgodovini, da jo pripelje do njenega poslednjega smisla in pripelje do njene polnosti, da je Gospod Bog, da je Jezus Kristus Gospod. Bog je navzoč v zgodovini človeštva, je »Bog z nami«. Bog ni daleč, vedno je z nami do takšne mere, da večkrat trka na vrata našega srca.

Bog hodi ob nas, da bi nas podpiral. Gospod nas nikoli ne zapusti. Spremlja nas med našimi pripetljaji življenja, da bi nam pomagal odkriti smisel poti, pomen vsakdanjika in vlivati pogum med preizkušnjami in bolečinami. Med nevihtami življenja nas Bog vedno drži za roko ter nas rešuje pred grožnjami. To je lepo, zares lepo. V Peti Mojzesovi knjigi je zelo lep odlomek, ki ga prerok izreka ljudstvu: »Pomislite, katero ljudstvo ima svoje bogove tako blizu sebi, kot imaš ti Mene?« Nihče, samo mi imamo to milost, da imamo Boga tako blizu sebe. Mi pričakujemo Boga, upamo, da se razodene. Tudi On upa, da se mu razodenemo.

Sveta Marija, žena pričakovanja, spremljaj naše korake v tem novem bogoslužnem letu, ki ga začenjamo in nam pomagaj uresničiti nalogo Jezusovih učencev, ki jo je nakazal apostol Peter. Katera je ta naloga? Dati razlog našega upanja, ki je v nas (prim. 1 Pet 3,15).

Nedelja, 29. november 2020, 13:47