50 let od atentata na papeža Pavla VI. v Manili
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
73-letnemu svetemu očetu se je približal moški, oblečen v duhovnika, ki je v eni roki držal križ, v drugi pa bodalo. Zahvaljujoč takojšnjemu odzivu papeževih sodelavcev atentat ni uspel, vendar pa je napadalec papeža ranil.
Poglavitni razlog za romanje Petrovega naslednika pred petdesetimi leti je bilo prvo zasedanje škofov s področja vzhodne Azije. Apostolsko potovanje je bilo namenjeno v prvi vrsti srečanju s prebivalci, ki živijo na drugem koncu sveta, njegovo sporočilo pa je pojasnilo, kako pomembna je inkulturacija vere, saj prinaša bogastvo v občestvo celotne katoliške Cerkve.
Sveti oče je med sredino splošno avdienco tri tedne pred odhodom na apostolsko potovanje vernikom tudi sam predstavil načrt potovanja: prvi trije dnevi so bili namenjeni obisku Manile, sledil je kratek postanek na enem izmed polinezijskih otokov, nato pa trije dnevi v Sydneyju. Papež je pot nadaljeval v indonezijsko prestolnico Džakarta, nato pa v Hong Kong. Kot je sam dejal, »le za nekaj ur,« vendar pa v upanju, da bodo zadostovale za to, da bi »celotnemu velikemu kitajskemu ljudstvu izpričal spoštovanje in ljubezen katoliške Cerkve«, kot tudi osebno. Zadnja postaja pa je bil Kolombo na Šrilanki. Sveti oče je pred odhodom razložil, da bo potovanje dolgo in naporno, pri tem pa dodal, da sta »zmožnost in dolžnost vžgali voljo.«
Mednarodno apostolsko potovanje v Azijo in Oceanijo se je pričelo 26. novembra 1970. Letalo je imelo tehnični postanek v Teheranu, kjer je papeža prisrčno sprejel iranski šah Mohamed Reza Pahlavi. Na poti v Manilo se je papež odločil za nepredviden postanek v Daki, prestolnici tedanjega Vzhodnega Pakistana, kjer se je srečal s prebivalci, ki jih je prizadel tajfun. Sveti oče je tedaj podaril precejšnjo vsoto denarja za pomoč, med drugim je dal prav tako pobudo za nabirko med novinarji, ki so ga spremljali med potovanjem.
27. novembra zjutraj je letalo pristalo na letališču v Manili, kjer je papež Pavel VI. doživel atentat, ki bi bil lahko zanj usoden. Kot je v svojih spominih zapisal don Pasquale Macchi, njegov posebni tajnik, je bil sveti oče pred vsakim apostolskim potovanjem opozorjen, da je obstajala možnost atentata nanj: začenši s Sveto deželo, pa vse do potovanja na Daljni vzhod. »Obveščevalne službe so vedno opozorile Državno tajništvo, vendar se je papež vsakič odpravil na pot brez skrbi, v zaupanju v Boga,« je še poudaril don Macchi ter opisal dogodek pred petdesetimi leti z naslednjimi besedami: »Medtem ko je pozdravljal predstavnike oblasti, kardinale in škofe, je papeža napadel 35-letni bolivijski slikar Benjamin Mendoza y Amor, ki je imel v eni roki pozlačen križ, v drugi pa pod kosom blaga skrito bodalo z zavitim rezilom. S prvim udarcem je papeža ranil po vratu, vendar ga je k sreči trdi ovratnik zaščitil, z drugim pa ga je zabodel v prsi, v bližino srca.« Kot je isti dan zapisal sveti oče, je ob pogledu na človeka, ki se mu je približal, mislil, da ga je želel tudi on pozdraviti, mu dati roko ali kaj povedati. Vendar pa mu je takoj z obema rokama zadal dva močna udarca v prsi, nato pa še dva druga. Ko je sedel v avto, je opazil kapljice krvi na rokavu, misleč, da se je verjetno dotaknil roke napadalca, prav tako je čutil sledi udarcev na prsih, vendar nič več kot to. Ob prihodu v stolnico si je nadel liturgična oblačila in odstranil sledi krvi na roki, ne da bi opazil kaj drugega. Po končani sveti maši je odšel na nunciaturo, kjer ga je pregledal zdravnik. Sveti oče se je šele tedaj zavedel, da je imel na majici velik krvav madež zaradi majhne površinske a neboleče rane v neposredni bližini srca. Še manjšo rano, skoraj prasko, pa je opazil na vratu.
Zaradi injekcije proti tetanusu je sveti oče dobil vročino, vendar pa je kljub zdravnikovim priporočilom, naj odpove popoldanska srečanja, želel, da se obisk nadaljuje po predvidenem programu. Čeprav papež ni želel posvečati pozornosti napadu, je novica o atentatu obkrožila svet, italijanski parlament je celo prekinil svojo sejo. Ob koncu dneva je sveti oče v svojem osebnem zapisu izrazil veliko hvaležnost tistim, ki so skrbeli zanj, predvsem pa Gospodu, ki ga je želel ohraniti pri življenju ter mu omogočil nadaljevanje potovanja.
