Papež pri katehezi: Psalmi nas učijo moliti v bolečini

Andreja Červek – Vatikan

Psalmi so prošnje, ki izvirajo iz konkretne življenjske izkušnje in so pogosto kriki v trenutkih bolečine in trpljenja, je dejal papež Frančišek med današnjo splošno avdienco, ki je potekala v vatikanski dvorani Pavla VI. V središče kateheze je postavil Knjigo psalmov, kjer se učimo moliti. V psalmih bolečina postane odnos, postane krik po pomoči, ki čaka, da ga prestreže uho, ki posluša. Ne more torej ostati brez smisla in brez cilja. Pred Bogom nismo neznanci ali številke. Smo obrazi in srca, poznani eden po eden, po imenu. Če ostanemo v odnosu z Njim, nas življenje ne prikrajša za trpljenje, se pa odpre za veliko obzorje dobrega in se poda na pot izpolnitve. Pogumno, naprej z molitvijo, je spodbudil papež Frančišek.

Svetopisemski odlomek: Ps 13,2-3.6

Do kdaj, Gospod, me boš do kraja pozabljal?
Do kdaj boš skrival svoje obličje pred mano?
Do kdaj se bom moral žalostiti v svoji duši,
nositi bolečino dan za dnem v svojem srcu?
Doklej se bo moj sovražnik povzdigoval nad mano?
[…]
Jaz pa zaupam v tvojo dobroto,
moje srce se zaradi tvoje rešitve raduje.
Peti hočem Gospodu,
ker mi je izkazal dobro.

Kateheza: Molitev psalmov

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Ko beremo Sveto pismo, nenehno naletimo na različne vrste molitev. A najdemo tudi knjigo, ki je sestavljena samo iz molitev, knjigo, ki je postala domovina, telovadnica in dom brezštevilnih molivcev. Gre za Knjigo psalmov.

Je del modrostnih knjig, ker nam govori, kako »znati moliti« preko izkušnje pogovora z Bogom. V psalmih najdemo vsa človeška čustva: veselja, bolečine, dvome, upanja, grenkobe, ki obarvajo naše življenje. Katekizem trdi, da je vsak psalm »tako trezen, da ga morejo iskreno moliti ljudje vseh slojev in časov« (KKC, 2588). Ko psalme beremo in beremo vedno znova, se učimo jezika molitve. Bog Oče jih je namreč s svojim Duhom navdihnil v srcu kralja Davida in drugih molivcev, da bi naučil vsakega moškega in žensko, kako ga slaviti, kako se mu zahvaljevati in ga prositi, kako ga klicati v veselju in bolečini, kako pripovedovati o njegovih čudovitih delih in njegovi Postavi. Skratka, psalmi so Božja beseda, ki jih mi ljudje uporabljamo, da bi govorili z Njim.

V tej knjigi ne srečamo eteričnih oseb, abstraktnih oseb, ljudi, ki molitev zamenjujejo z estetsko ali odtujeno izkušnjo. Psalmi niso besedila, nastala za mizo, ampak so prošnje, pogosto dramatične, ki izvirajo iz žive izkušnje. Da bi jih molili, je dovolj, da smo to, kar smo. In tega ne pozabiti. Da bi dobro molili, moramo moliti, kakor smo. Ne se pretvarjati. Ne zamaskirati dušo, da bi molili. »Gospod, jaz sem takšen.« Iti pred Gospoda, kakršni smo, z lepimi stvarmi in tudi s slabimi, ki jih nihče ne pozna, a jih mi v sebi poznamo. V psalmih slišimo glasove molivcev iz mesa in kosti, katerih življenje je, tako kot življenje vseh, polno problemov, naporov, negotovosti. Psalmist ne oporeka na radikalen način temu trpljenju: ve, da to pripada življenju. Pa vendar se v psalmih trpljenje preoblikuje v vprašanje. Od trpljenja k spraševanju.

Med mnogimi vprašanji, je eno, ki ostane odprto, kakor nenehen krik, ki gre od enega do drugega konca celotne knjige. Vprašanje, ki ga velikokrat zastavljamo, je: »Do kdaj, Gospod? Do kdaj?« Vsaka bolečina zahteva osvoboditev, vsaka solza kliče tolažbo, vsaka rana čaka ozdravitev, vsaka kleveta oprostilno sodbo. »Do kdaj, Gospod, bom moral to trpeti? Prisluhni mi, Gospod!« Koliko krat smo tako molili: »Do kdaj? Naj se neha, Gospod. Do kdaj?«

Psalmi nas s tem, ko neprestano zastavljajo takšna vprašanja, učijo, da se privadimo na bolečino, ter nas spominjajo, da življenje ni rešeno, če ni ozdravljeno. Življenje človeka je piš, njegov potek je minljiv, a molivec ve, da je dragocen v Božjih očeh, zato ima smisel vpiti. In to je pomembno. Ko gremo molit, gremo, ker vemo, da smo dragoceni v Božjih očeh. In zato grem molit. »A jaz vendar o tem ne razmišljam.« To veš v podzavesti, veš. To je milost Svetega Duha, ki te spodbuja, da stopiš k tej modrosti: da si namreč dragocen v Božjih očeh. In zato moliš.  

Molitev psalmov je pričevanje tega krika: mnogovrstnega krika, kajti v življenju bolečina prevzame tisoč oblik in si nadene ime bolezni, sovraštva, vojne, preganjanj, nezaupanja … Vse do največjega »pohujšanja«, kar je smrt. Smrt se v psalterju pojavi kot najbolj nerazumna sovražnica človeka: Katero hudodelstvo si zasluži tako kruto kazen, ki prinaša uničenje in konec? Molivec v psalmih Boga prosi, naj posreduje tam, kjer so vsi človeški napori zaman. Zato je molitev že sama po sebi pot rešitve in začetek rešitve.

Vsi trpijo na tem svetu: če se veruje v Boga ali če se ga zavrača. A v psalterju bolečina postane odnos: krik po pomoči, ki čaka, da ga prestreže uho, ki 

posluša. Ne more ostati brez smisla, brez cilja. Tudi bolečine, ki jih doživljamo, ne morejo biti samo posebni primeri univerzalnega zakona: vedno so »moje« solze. Razmislite o tem. Solze niso univerzalne, so »moje« solze. Vsak ima svoje. »Moje« solze in »moja« bolečina me spodbujajo, da nadaljujem z molitvijo. So »moje« solze, ki jih ni nikoli nihče točil pred mano. Res je, da so mnogi jokali, mnogi. A »moje« solze so moje, »moja« bolečina je moja, »moje« trpljenje je moje.

Preden sem vstopil v dvorano, sem srečal starše duhovnika škofije Como, ki je bil ubit. Ubit je bil med svojo službo, ko je pomagal. Solze teh staršev so »njihove« solze in vsak ve, kako zelo je trpel, ko je videl tega sina, ki je dal življenje v služenju revnim. Ko želimo nekoga potolažiti, ne najdemo besed. Zakaj? Ker ne moremo priti do njegove bolečine, kajti »njegova« bolečina je njegova, »njegove« solze so njegove. Enako je z nami. »Moja« bolečina je moja, solze so »moje«. In s temi solzami, s to bolečino se obračam na Gospoda.

Vse bolečine ljudi so za Boga svete. Takole moli molivec v Psalmu 56: »Ti sam si štel moje korake, ko sem blodil, shrani moje solze v svojem mehu: mar niso vse zapisane v tvoji knjigi?« (v. 9). Pred Bogom nismo neznanci ali številke. Smo obrazi in srca, poznani eden po eden, po imenu.

V psalmih vernik najde odgovor. Ve, da četudi so vsa človeška vrata zapahnjena, so Božja vrata odprta. Četudi bi ves svet izrekel obsodbo, v Bogu je rešitev.

»Gospod posluša.« Včasih je med molitvijo dovolj vedeti samo to. Problemi se vedno ne rešijo. Kdor moli, ne goji praznih upov: ve, da mnoga vprašanja tukajšnjega življenja ostajajo nerešena, brez izhoda; trpljenje nas bo spremljalo in, ko bomo prestali eno bitko, nas bodo čakale druge. Vendar pa če smo slišani, vse postane znosno. 

Najslabša stvar, ki se lahko zgodi, je, da se trpi v zapuščenosti, ne da bi se nas kdo spomnil. Tega nas rešuje molitev. Kajti lahko se zgodi, in to celo pogosto, da ne razumemo Božjih načrtov. A naši kriki se ne ustavijo tukaj spodaj: dvigajo se vse do Njega, do Gospoda, ki ima srce Očeta in ki sam joče za vsakega sina in hčer, ki trpi in umre. Nekaj vam bom povedal: v težkih trenutkih mi pomaga, da pomislim na Jezusa, ki joče. Joče, ko gleda Jeruzalem. Ko joče pred Lazarjevim grobom. Bog je jokal zame, Bog joče, joče zaradi naših bolečin. Pomisliti, da Jezus joče z mano v bolečini, je tolažba. Pomaga nam iti dalje. Če ostanemo v odnosu z Njim, nas življenje ne prikrajša za trpljenje, se pa odpre za veliko obzorje dobrega in se poda na pot proti njegovi izpolnitvi. Pogumno, naprej z molitvijo. Jezus je vedno ob nas. Hvala.