Išči

Vatican News
2020.10.24 Pontificia Facolta' Teologica Marianum

Papež teološki fakulteti Marianum: Svet brez mater nima prihodnosti

Papež Frančišek je v soboto, 24. oktobra, dopoldan v avdienco sprejel profesorje in študente Papeške teološke fakultete »Marianum« v Rimu, ki obhaja 70-letnico delovanja. Na začetku je vse zbrane pozdravil in jim zaželel, da bi živeli služenje po zgledu Marije, Gospodove služabnice (prim. Lk 1,38), na marijanski način – le-ta bo po papeževih besedah namreč zelo koristil teologiji, Cerkvi in vsakemu osebno.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Lahko bi se vprašali: ali je mariologija danes potrebna za Cerkev in svet? Seveda je odgovor da. Iti v šolo k Mariji pomeni iti v šolo vere in življenja. Ona, ki je učiteljica zato, ker je učenka, dobro uči abecedo človeškega in krščanskega življenja. Vendar pa obstaja tudi drugi vidik, ki je povezan s sedanjostjo. Živimo v času drugega vatikanskega koncila. Noben drug koncil v zgodovini ni dal mariologiji toliko prostora, kolikor ji ga je posvečenega v osmem poglavju dogmatične konstitucije o Cerkvi Lumen gentium, ki zaključuje in na nek način povzema celotni dokument. To nam pravi, da so časi, ki jih živimo, Marijini časi. Vendar pa moramo ponovno odkriti Marijo z vidika koncila. Kakor je koncil ponovno osvetlil lepoto Cerkve s tem, da se je vrnil k izvirom in odstranil prah, ki se je na njej nabral preko stoletij, tako se bodo lahko Marijina čudovita dela bolje ponovno odkrila, če bomo šli v bistvo njene skrivnosti. Tam se pojavita dva elementa, ki sta poudarjena v Svetem pismu: ona je mati in žena. Tudi Cerkev je mati in žena.

Mati. Elizabeta jo prepozna kot »mater Gospoda« (v. 43), Theotokos (Božja Mati) je tudi mati vseh nas. Učencu in v njem vsakemu izmed nas je Gospod na križu rekel: »Glej, tvoja mati!« (Jn 19,27). Jezus nam je v tisti odrešilni uri podaril svoje življenje in svojega Duha; in ni pustil, da bi se njegovo delo dopolnilo, ne da bi nam dal Marijo, saj želi, da v življenju hodimo skupaj z Materjo, oziroma z najboljšo izmed mater (prim. Veselje evangelija, 285). Sv. Frančišek Asiški jo je ljubil prav zato, ker je Mati. O njem je zapisano, da ga je prevzemala neizrekljiva ljubezen do »Matere Gospoda Jezusa zaradi dejstva, da je po njej Gospod Veličastva postal naš brat« (Sv. Bonaventura, Legenda major, 9,3: FF 1165). Po Mariji je Bog postal naš brat in kot mati lahko stori, da Cerkev in svet postaneta bolj bratska.

Cerkev mora ponovno odkriti svoje materinsko srce, ki bije za edinost; vendar pa to prav tako potrebuje tudi naša Zemlja, da bi ponovno postala dom vseh svojih otrok. Marija to želi, »želi poroditi nov svet, kjer bomo vsi bratje, kjer bo prostor za vse tiste, ki so v  naših družbah zavrženi« (Okrožnica Fratteli tutti, 278). Potrebujemo materinstvo, tiste, ki ustvarjajo in oživljajo življenje z nežnostjo, saj človeško družino držijo skupaj le dar, skrb in podelitev. Pomislimo na svet brez mater: nima prihodnosti; koristi in dobiček sami ne dajejo prihodnosti; nasprotno, včasih še povečujejo razlike in krivice. Matere pa storijo, da se vsak otrok počuti doma, in dajejo upanje.

Marianum je torej poklican biti bratska ustanova, ne le preko lepega družinskega vzdušja, ki je za vas značilno, ampak tudi z odpiranjem novih priložnosti sodelovanja z drugimi ustanovami, ki bodo pomagale razširiti obzorja in ostati v koraku s časom. Včasih obstaja strah pred tem, da bi se odprli, misleč, da bi izgubili lastne specifičnosti; vendar pa se takrat, kadar se tvega tako, da se podari življenje in ustvarja prihodnost, ne zmoti, saj se dela tako, kot delajo matere. In Marija je Mati, ki nas uči umetnosti srečanja in kako hoditi skupaj. Lepo je torej, da se na Marianumu, kot v veliki družini, stekajo različna teološka in duhovna izročila, ki prispevajo k ekumenskemu in tudi medverskemu dialogu.

Marija – in to je drugi bistven element – je žena. Verjetno najstarejši mariološki podatek v Stari zavezi pravi, da je Zveličar »rojen iz žene« (Gal 4,4). V evangeliju je Marija Žena, nova Eva, ki od Kane do Kalvarije posreduje za naše rešenje (prim. Jn 2,4; 19,26). Nazadnje je žena, ogrnjena s soncem, ki skrbi za Jezusov rod (prim. Raz 12,17). Kakor Mati  stori, da je Cerkev ena družina, tako Žena iz nas naredi eno ljudstvo. Ni naključje, da ljudska pobožnost z vso naravnostjo zajema pri Mariji. Pomembno je, da jo mariologija pozorno spremlja, spodbuja, včasih tudi prečiščuje ter ostaja vedno pozorna na »znamenja marijanskih časov« v naši dobi.

Med njimi je prav vloga žene: bistvena za zgodovino zveličanja, ni mogoče, da ne bi bila tudi za Cerkev in svet. Vendar pa se danes pogosto ne spoštuje dostojanstva žena! Ženi, ki je na svet prinesla Boga, mora biti omogočeno, da v zgodovino prinaša svoje darove. Potreben je njen genij in njen slog. Potrebuje ga teologija, da ne bi bila abstraktna in konceptualna, ampak tenkočutna, pripovedna, življenjska. Še posebej mariologija lahko pripomore k temu, da v kulturo, tudi preko umetnosti in poezije, prinaša lepoto, ki počlovečuje in vliva upanje. Poklicana je iskati bolj vredne prostore za ženo v Cerkvi, izhajajoč iz skupnega dostojanstva krsta.

Sobota, 24. oktober 2020, 13:20