Sveti oče: Na novo sestavimo »vzgojni sporazum« z novimi idejami

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Na začetku papež poudari, da je vesel, da lahko z uvodom pospremi novo knjigo p. Sala, tudi v znamenju iskrene hvaležnosti za delo, ki sta ga z jezuitom p. Giacomom Costo opravila med sinodo o mladih kot posebna tajnika. Ob tej priložnosti želi ponoviti nekatera svoja prepričanja glede vloge, ki jo ima danes v svetu teologija, glede potrebe po razločevanju, o sinodi o mladih ter bližajočem se dogodku, ki zadeva »globalni vzgojni sporazum«.

Naloga teologije

Svoje razmišljanje o nalogi teologije je papež pričel z navedbo odlomka iz Matejevega evangelija: »Na vprašanje učitelja postave, ki ga želi skušati, Gospod odgovori z izredno natančnostjo: ›"Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?" Rekel mu je: "Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem svojim srcem, z vso svojo dušo in z vsem svojim mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki.‹ (Mt 22,36-40)«

Teologi, ki so vneti za Boga in za Njegovo ljudstvo

Po papeževih besedah je v prvi zapovedi izražena celovitost predanosti Bogu, ki izhaja iz srca, gre preko duše in pride do razuma. Tudi »teološka marljivost, kot je iskanje Boga preko razuma, je izraz ljubezni do Njega. Razum je velik Božji dar« in danes bolj kot kdajkoli prej »potrebujemo teologe, ki so vneti za Boga in za Njegovo ljudstvo,« doda sveti oče ter nadaljuje: »Kot se vidi iz Gospodovega odgovora, sta obe zapovedi povezani in od njiju je odvisna usoda človeštva.«

Teologija in pastorala hodita z roko v roki

Zato teologija ne more govoriti o Bogu abstraktno, ga ločiti od sveta in od konkretnih oseb, ampak mora razmišljati o odnosu med Njim in med ljudmi, ponuditi vsem razloge ra življenje in upanje. Vsak dober teolog, kakor vsak dobri pastir, bi moral imeti vonj po ovcah. Teologija in pastorala hodita z roko v roki, saj je pastoralni namen element, ki mora biti prisoten v vsakem teološkem razmišljanju. Po drugi strani pa teolog nikoli ne dela zase, da bi se sklicevali nanj, ampak si vedno prizadeva za izgradnjo Cerkve, da bi dal vsem članom Božjega ljudstva trdno hrano. Takšna je po papeževih besedah tudi nova knjiga p. Sala, saj gre za »sad zapletenega prepletanja teološkega razmišljanja in pastoralne izkušnje.

Potreba po razločevanju

V nadaljevanju sveti oče spregovori o potrebi po razločevanju v današnjem svetu. Tudi tokrat je izrazil svoje prepričanje, da živimo v času epohalne spremembe, ki je zelo posebna in vključuje dozorevanje primernih načinov medosebnih odnosov ter posebne usposobljenosti. Pri tem sta za papeža ključni predvsem dve besedi: »poslušanje« in »dialog«.

Poslušanje

»Vedno me nagovori Jezusova sposobnost poslušanja,« poudari papež Frančišek in spomni na odlomek o emavških učencih, ki je usmerjal celotno pot sinode o mladih: »Jezus na začetku postavi preprosto vprašanje in potem je tiho in posluša. Posluša srce razočaranih učencev, pozoren je na njuno razmišljanje, vživi se v njuna čustva. Če je Jezus resnično "prvi in največji evangelizator," kot pravi apostolska spodbuda Evangelii nuntiandi, se moramo torej učiti od njega. Posebej danes je bolj kot kdajkoli prej potrebno iskreno prisluhniti radostim in naporom vsakega člana Božjega ljudstva in predvsem vsakega mladega človeka.«

Dialog

Poslušanju pa po papeževih besedah sledi dialog. »Ta se rodi iz prepričanja, da so v drugem, v tistem, ki je pred nami, vedno naravni in milostni potenciali; da je življenje vedno vprašanje izmenjave darov, dajanja in prejemanja, izmenjave. Gre za zakonitost velikodušnosti in daru: Bog nas ljubi prvi, vendar pa smo tudi mi poklicani, da ljubimo in tako ustvarjamo krog vedno večjih in pozitivnih zavezništev. Dialog poveličuje velikodušnost Boga, saj priznava, da je prisoten v vsaki stvari, in ga je torej potrebno najti v vsaki osebi, imeti pogum, da ji damo besedo.«

Pomen razločevanja v zgodovini Cerkve

Poslušanje in dialog se morata razcveteti v obnovljeno sposobnost razločevanja. Ne gre za to, da bi vse člane Božjega ljudstva spremenili v jezuite! Kdo morda misli, da je nujno vabilo k razločevanju moda tega pontifikata, ki bo kmalu minila. Vendar ni tako, saj če pogledamo zgodovino Cerkve, so se v pomembnih trenutkih sprememb pojavile osebe ali skupine, ki so živele resnično razločevanje v Duhu. Odkrile so nove izhode, nove poti, po katerih še nihče ni hodil.

Tudi današnja situacija vabi k razločevanju

Takšna je po papeževih besedah tudi naša doba. Ob tem navede primer digitalne revolucije, globoko okoljsko krizo, dramo migracij, rano zlorab ter čas pandemije, v katerem se nahajamo. Pred kakšnim mesecem si nihče ne bi mogel misliti, da bo življenje potekalo na takšen način. Življenje vseh se je spremenilo in ne vemo, kaj nas še čaka. Vse to nas vabi k razločevanju, da bi zagotovili bližino Božjemu ljudstvu; da bi preoblikovali ekonomijo in finance, da bi odkrili nove oblike solidarnosti in služenja. »Kako bi lahko na vse to odgovorili brez primernega razločevanja?«, nadalje zapiše sveti oče ter nadaljuje s temo sinode o mladih, katero si je tudi sam zelo želel.

Stebra sinode o mladih: razločevanje in sinodalnost

»Skupaj z mnogimi mladimi smo živeli izredno pustolovščino,« poudari papež. »V različnih prispevkih p. Sala je prisotno prepričanje, da sta bila dva stebra sinode razločevanje, o katerem smo že govorili, in sinodalnost. Tudi jaz sem prepričan, da so mladi pomagali Cerkvi odkriti njeno sinodalno naravo, saj so nas na tisoč načinov prosili, naj hodimo ob njih: ne za njimi, ne pred njimi, ampak ob njih! Ne nad njimi, ne pod njimi, ampak na njihovi ravni.

Bog od Cerkve tretjega tisočletja pričakuje pot sinodalnosti

V teh letih sem zelo vztrajal pri temi sinodalnosti, saj moramo nujno ponovno odkriti, da je krstna milost temeljno izhodišče za krščansko življenje in poslanstvo. Preko te milosti je vsakdo poklican biti »misijonarski učenec«. Ne gre za nove stvari, ampak za jasne posledice drugega vatikanskega koncila, ki jih žal še s težavo sprejmemo. Resnično sem prepričan in želim še enkrat ponoviti: »Pot sinodalnosti je pot, ki jo Bog pričakuje od Cerkve tretjega tisočletja!« (prim. Govor ob 50-letnici ustanovitve škofovske sinode, 17. oktober 2015). Zato je bila po primernem razločevanju 7. marca letos napovedana tema 16. rednega zasedanja škofovske sinode, ki bo potekalo oktobra 2022: »Za sinodalno Cerkev: občestvo, soudeležba in poslanstvo.«

Sinodalnost nas vodi naravnost k vzgoji

Sinodalnost nas vodi naravnost k vzgoji. Seveda, saj vzgoja ni individualen, ampak ekipen šport. Vsi se zavedajo, da je za vzgojo potrebna vas, da je potrebno veliko zavezništev, da bi mogla oseba odraščati na zdrav in celosten način. To je zelo dobro vedel don Bosko, ki si je salezijanske hiše zamislil predvsem kot družinsko okolje, kjer se je lahko vsakdo čutil doma, v okolju, kjer je veliko z zanimivih ponudb: resnični »vzgojni ekosistem« po meri mlade osebe!

»Vzgojni sporazum« je danes v krizi

Žal ne moremo zanikati, da je t.i. »vzgojni sporazum« danes v krizi, je prelomljen; vzgojni sporazum, ki se ustvarja med družino, šolo in domovino ter svetom, kulturo in kulturami. Resnično je polomljen. Ni ga mogoče popraviti drugače kot s ponovnim velikodušnim trudom in univerzalnim dogovorom.« (Govor udeležencem simpozija z naslovom »Edukacija: svetovni pakt«, 7. februar 2020)

Dan za globalni vzgojni sporazum

Zato ter zaradi potrebne sinodalnosti, sem prepoznal, da je potrebno organizirati dan za globalni vzgojni sporazum: gre za »poziv, namenjen vsem, ki zasedajo politična, administrativna, verska in vzgojno-izobraževalna odgovorna mesta, da ponovno predlagajo tako imenovano "vzgojno vas". Cilj srečanja ni priprava programov, ampak poiskati skupen korak za okrepitev prizadevanja za in z mladimi generacijami, obnoviti gorečnost za bolj odprto in bolj vključujočo edukacijo, ki je zmožna potrpežljivega poslušanja, konstruktivnega dialoga in vzajemnega razumevanja.« (Govor udeležencem plenarnega zasedanja Kongregacije za katoliško vzgojo, 20. februar 2020)