Papež Frančišek: Vera v Boga od nas zahteva, da se vsak dan znova odločimo za resnico in ne za laž
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
S svojim pridiganjem o Božjem kraljestvu se Jezus zoperstavi religioznosti, ki ne vključuje človeškega življenja, ki ne nagovarja vesti in njene odgovornosti pred dobrim in zlom. To je dokazal tudi s priliko o dveh sinovih, ki nam je na voljo iz Matejevega evangelija (prim. 21,28-32). Na očetovo povabilo naj gresta delat v vinograd, prvi sin naglo odgovori »ne«, ne grem, a se potem pokesa in gre. Medtem ko drugi sin takoj odgovori »da« oče, a v resnici tega ne stori. Pokorščina ni v tem, da rečemo »da« ali »ne«, temveč v delovanju, v obdelovanju vinograda, v uresničevanju Božjega kraljestva, v opravljanju dobrega. S tem preprostim primerom hoče Jezus prerasti religioznost, ki je razumljena kot izpolnjevanje zunanjih praktik in navad, ki ne vpliva na življenje in na ravnanje oseb. Površinska religioznost, samo obrednost v slabem pomenu besede.
Vidni predstavniki te »fasadne« religioznosti, ki je Jezus ne odobrava, so bili tedaj »veliki duhovniki in starešine ljudstva« (Mt 21,23), ki jih bodo, kakor jih je posvaril Gospod, v Božjem kraljestvu prehiteli cestninarji in prostitutke (prim. v 31.). Jezus jim pravi: »Cestninarji in prostitutke bodo pred vami v nebeškem kraljestvu«. Ta trditev pa nikakor ne sme voditi v misel, da delajo dobro tisti, ki ne sledijo Božjim zapovedim in ne sledijo morali ter govorijo: »Sicer pa so tisti, ki hodijo v cerkev slabši kot mi«. Ne, to ni Jezusov nauk. Jezus ne pokaže na cestninarje in prostitutke kot na zglede življenja, ampak kot »privilegirance milosti«. Rad bi poudaril to besedo milost. Milost, saj je spreobrnjenje vedno milost. Milost, ki jo Bog ponudi vsakemu, ki se odpre in spreobrne k Njemu. Dejansko so se te osebe, ko so poslušale njegovo pridiganje, se pokesale in so spremenile življenje, pomislimo naprimer na Mateja, na sv. Mateja ki je bil cestninar, izdajalec svoje domovine.
V današnjem evangeliju je prvi brat, ki da boljši zgled in sicer ne zaradi tega, ker je svojemu očetu rekel »ne«, ampak ker se je po »ne« spreobrnil k »da«. Pokesal se je. Bog je potrpežljiv z vsakim od nas. Ne utrudi se, ne odneha po našem »ne«, pusti nas svobodne, tudi če se oddaljimo od Njega in pogrešimo. Čudovito je pomisliti na Gospodovo potrpežljivost. Kako nas Gospod vedno pričakuje; vedno ob nas, da nam pomaga, toda spoštuje našo svobodo in s trepetom pričakuje naš »da«, da bi nas ponovno sprejel v svoje očetovske roke ter bi nas napolnil s svojim brezmejnim usmiljenjem. Vera v Boga od nas zahteva, da se vsak dan znova odločimo za dobro in ne za zlo, za izbiro resnice in ne laži, izbiro ljubezni do bližnjega in ne sebičnosti. Kdor se spreobrne k tej izbiri, potem ko je okusil greh, bo našel prve sedeže v nebeškem kraljestvu, kjer je več veselja zaradi enega grešnika, ki se spreobrne, kot za devetindevetdeset pravičnih (prim. Lk 15,7).
Toda spreobrnjenje, spremeniti srce je proces, ki nas očiščuje moralnih prevlek. Večkrat je ta proces boleč, saj ni poti svetosti brez kakšne odpovedi in brez duhovnega boja. Bojevati se za dobro, bojevati se, da ne bi padli v skušnjavo. Storiti z naše stvari to kar lahko, da pridemo do življenja, ki poteka v miru in veselju blagrov. Današnji evangelij torej izpostavlja način življenja kristjana, ki ga vsekakor ne sestavljajo sanje in lepa pričakovanja, temveč konkretno prizadevanje, da bi se vedno bolj odprli Božji volji in za ljubezen do bratov in sester. Toda to, tudi najmanjše konkretno prizadevanje, ne moremo opraviti brez milosti. Spreobrnjenje je milost za katero moramo vedno prositi: »Gospod, daj mi milost, da se poboljšam. Daj mi milost, da bom dober kristjan«.
Sveta Marija naj nam pomaga, da bomo dojemljivi za delovanje Svetega Duha. On je tisti, ki omehča trdoto src in jih pripelje do kesanja, da se doseže življenje in zveličanje, ki ju je Jezus obljubil.
