Pred 52. leti Kolumbijo obiskal papež Pavel VI.
Andreja Červek – Vatikan
Trije dnevi so bili dovolj, da se je ob prihodu vrhovni poglavar Cerkve spremenil v ljubečega papeža Pavla VI. ob slovesu. Naslovnice časopisov in članki tistega časa govorijo o bližini Pavla VI. kolumbijskemu narodu. Resna podoba papeža drugega vatikanskega koncila je že s poljubom kolumbijskih tal takoj po sestopu z letala izgubila stroge poteze in si nadela obraz domačnosti in prijateljstva. Dva milijona ljudi se je stiskalo ob poti med letališčem in bogotsko katedralo. Navdušenje in naklonjenost do papeža, ki je z veliko ponižnosti prinesel sporočilo evangelija v tisto okolje, zaznamovano z vojaškimi diktaturami, sta postala otipljiva.
Na programu obiska, ki traja 72 ur, je nanizanih okoli dvajset dogodkov. Pri vseh niso predvideni papeževi govori, a nekatere spremlja veliko pričakovanje, saj so sogovorniki pomenljivi. Pavel VI. se namreč ne bo srečal samo z najpomembnejšimi predstavniki kolumbijske družbe, ampak prat tako z najmanjšimi, nevidnimi, obrobnimi. Kar bo rekel, s svojim običajnim elegantnim, a zelo jasnim jezikom, bo imelo težo. Na primer, ko vodilnemu družbenemu razredu, torej tudi najbogatejšemu, jasno pove, naj se odtrga od statičnosti svojih položajev, ki je lahko ali pa se lahko zdi privilegij, ter se posveti služenju osebam, ki potrebujejo njihovo bogastvo.
Med zgodovinsko mašo, ki jo je daroval za tristo tisoč vernikov, se obrne na preprosto kmečko prebivalstvo in govori o solidarnosti, ki gane vse. Kajti nikoli prej niso preprosti ljudje zemlje slišali, da bi jim govoril nek papež. »Poznam razmere vašega življenja,« jim je dejal, »za mnoge med vami so to bedne razmere, pogosto nižje od normalnih potreb človeškega življenja. Sedaj me vi tiho poslušate. A tudi jaz poslušam krik, ki se dviga iz vašega trpljenja in trpljenja velikega dela človeštva.«
V treh dneh je papež Pavel VI. pustil znamenja, ki bodo ostalo še leta. Odprl je mednarodni evharistični kongres in tudi drugo generalno zasedanje škofov Latinske Amerike. Pastirjem tiste celine, kjer so vetrovi leta '68 bili drugačni od tistih v Evropi, je papež pokazal pot dejavne ljubezni, ki nima bližnjic in stranpoti. »Glede tega ponovno ponavljam,« jim je dejal, »ne sovraštvo ne nasilje nista sila naše dejavne ljubezni. Med različnimi potmi proti pravilni družbeni obnovitvi, ne smemo izbrati ne poti ateističnega marksizma, ne poti sistematičnega upora in še manj poti krvi in anarhije.«
