Papež pri katehezi o skupnem namenu dobrin in kreposti upanja

Svetopisemski odlomek (5 Mz 14,28-29; 15,1.4-5)

»Vsako tretje leto odberi vso desetino svojega pridelka tistega leta in jo odloži pri mestnih vratih, da lahko pride levit, ker nima deleža in dediščine s teboj, in tujec, sirota in vdova, ki bivajo v tvojem mestu; naj se najedo in nasitijo […]. Vsako sedmo leto naredi odpust [dolgov]. […] Sicer pa pri tebi ne bi smelo biti reveža; kajti Gospod te bo obilno blagoslovil v deželi, ki ti jo Gospod, tvoj Bog, daje v dediščino, da jo vzameš v last, če boš le zvesto poslušal glas Gospoda, svojega Boga.«

Kateheza: Ozdraviti svet. Skupen namen dobrin in krepost upanja

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Pred pandemijo in njenimi družbenimi posledicami so mnogi v nevarnosti, da izgubijo upanje. V tem času negotovosti in tesnobe, vse vabim, da sprejmete dar upanja, ki prihaja od Kristusa. On je ta, ki nam pomaga pluti sredi nemirnih voda bolezni, smrti in nepravičnosti, ki nimajo zadnje besede nad našim končnim ciljem.

Pandemija je pokazala na družbene probleme in jih povečala, predvsem neenakost. Nekateri lahko delajo od doma, medtem ko mnogim drugim tega ni mogoče. Nekateri otroci lahko kljub težavam še vedno dostopajo do šolskega izobraževanja, medtem ko se je za mnoge druge to nenadoma prekinilo. Nekatere močne države lahko natisnejo denar za spoprijemanje z izrednim stanjem, medtem ko bi za druge to pomenilo zastaviti prihodnost.

Ti simptomi neenakosti razkrivajo družbeno bolezen; obstaja virus, ki prihaja iz bolne ekonomije. Preprosto moramo povedati: ekonomija je bolna. Zbolela je. To je rezultat nepravične ekonomske rasti, ki zanemarja temeljne človeške vrednote. V današnjem svetu redki izredno bogati posedujejo več kot vse ostalo človeštvo. In to ponavljam, da nam bo dalo misliti: redki izredno bogati, majhna skupinica, ki imajo v lasti več kot vse ostalo človeštvo. Gre za golo statistiko. To je nepravičnost, ki vpije v nebo! Istočasno pa je ta ekonomski model ravnodušen pred škodo, ki jo povzroča skupnemu domu. Ne skrbi se za skupen dom. Blizu smo, da prestopimo mnoge meje našega čudovitega planeta, z resnimi in nepovrnljivimi posledicami: od izgube biotske raznovrstnosti in podnebnih sprememb do naraščanja gladine morij in uničenja tropskih gozdov. Družbena neenakost in okoljska degradacija gresta skupaj in imata isti izvor (prim. Laudato si' [LS], 101): greh, da se hoče gospodovati nad brati in sestrami, da se hoče lastiti si in gospodovati nad naravo in nad samim Bogom. A to ni načrt stvarjenja.

»V začetku je Bog zemljo in njena bogastva zaupal skupnemu upravljanju človeštva, da bi skrbelo zanjo« (KKC, 2402). Bog nam je rekel, naj gospodujemo zemlji v njegovem imenu (prim. 1 Mz 1,28), tako da jo obdelujemo in negujemo kakor vrt, vrt vseh (prim. 1 Mz 2,15). »Medtem ko 'obdelovati' pomeni orati ali prekopavati zemljo, pa 'varovati' pomeni ščititi [in] ohranjati« (LS, 67). A pozor, da se tega ne bi razlagalo kot belega papirja in bi se z zemljo delalo, kakor kdo hoče. Ne. Obstaja »odnos odgovorne vzajemnosti« (ibid.) med nami in naravo. Odnos vzajemne odgovornosti med nami in naravo. Od stvarstva prejemamo in mu tudi  dajemo. »Vsaka skupnost lahko vzame od obilja zemlje, kar potrebuje za lastno preživetje, a je tudi dolžna, da jo varuje« (ibid.). Obe strani.

Zares, »zemlja je bila pred nami in nam je bila dana« (ibid.), Bog jo je dal »vsemu človeštvu« (KKC, 2402). Naša dolžnost je torej delovati tako, da njeni sadovi pridejo do vseh, ne samo do nekaterih. To je ključni element našega odnosa do zemeljskih dobrin. Kakor so spomnili očetje drugega vatikanskega koncila, »ko človek uporablja te dobrine, mora na zunanje stvari, ki jih upravičeno poseduje, gledati ne samo kot na svoje, ampak kot na skupne, v smislu, da lahko koristijo ne zgolj njemu, ampak tudi drugim« (Gaudium et spes, 69). »Posest neke dobrine postavi njenega lastnika za oskrbnika Božje previdnosti, da bi to dobrino naredil rodovitno in sadove delil z drugimi« (KKC, 2404). Mi smo oskrbniki dobrin, ne gospodarji. Oskrbniki. Res je, da je dobrina moja, a zato, da jo oskrbujem, ne pa da jo egoistično držim zase.

Kot zagotovitev, da bo to, kar posedujemo, imelo vrednost za skupnost, »ima politična oblast pravico in dolžnost urejati zakonito izvajanje pravice do lastnine v korist skupnega dobrega« (ibid., 2406). »Podrejenost zasebne lastnine skupnemu namenu dobrin […] je 'zlato pravilo' družbenega obnašanja in osnovno počelo celotnega etično-družbene reda« (LS, 93).

Lastnina in denar sta sredstvi, ki lahko služita poslanstvu. A ju z lahkoto spremenimo v cilj, bodisi individualen ali kolektiven. In ko se to zgodi, so načete temeljne človeške vrednote. Homo sapiens se iznakazi in postane vrsta homo œconomicus – v slabem smislu – vrsta človeka individualista, preračunljivca in

 oblastnika. Pozabimo, da smo – kot ustvarjeni po podobi in podobnosti Boga – družbena, ustvarjalna in solidarna bitja, z neizmerno sposobnostjo ljubiti. To pogosto pozabimo. Dejansko smo med vsemi vrstami najbolj kooperativna bitja in uspevamo v skupnosti, kot se to lepo vidi iz izkušnje svetnikov.

Ko obsedenost s posedovanjem in gospodovanjem na milijone oseb prikrajša za primarne dobrine; ko je ekonomska in tehnološka neenakost takšna, da trga družbeno tkivo; in ko odvisnost od brezmejnega materialnega napredka ogroža skupen dom, takrat ne morem več zgolj gledati. Ne, mučno je. Ne moremo več zgolj gledati! S pogledom, uprtim v Jezusa (prim. Heb 12,2) in z gotovostjo, da njegova ljubezen deluje preko skupnosti njegovih učencev, moramo delovati vsi skupaj, v upanju, da bo nastalo nekaj drugačnega in boljšega. Krščansko upanje, ki je ukoreninjeno v Bogu, je naše sidro. Podpira pripravljenost za delitev ter krepi naše poslanstvo kot učencev Kristusa, ki je vse delil z nami.

In to so razumele prve krščanske skupnosti, ki so kakor mi živele težke trenutke. Zavedajoč se, da oblikujejo eno samo srce in eno samo dušo, so vse svoje dobrine imele skupne, s tem pa so pričevale o obilju Kristusove milosti nad njimi (prim. Apd 4,32-35). Živimo krizo. Pandemija nas je vse postavila v krizo. A zapomnite si: ven iz krize ne moremo priti enaki. Ali pridemo ven boljši ali pridemo ven slabši. To je naša izbira. Ali bomo po krizi nadaljevali s tem ekonomskim sistemom družbene nepravičnosti in prezira do skrbi za okolje, stvarstvo, skupen dom? Razmislimo o tem.

Da bi krščanske skupnosti 21. stoletja lahko obnovile to stvarnost – skrb za stvarstvo in družbeno pravičnost, ki gresta skupaj – ter tako pričevale Gospodovo vstajenje. Če bomo poskrbeli za dobrine, ki nam jih daje Stvarnik, če bomo imeli skupno vse, kar posedujemo, tako da ne bo nikomur ničesar manjkalo, bomo lahko dihali upanje za oživitev bolj zdravega in pravičnejšega sveta. In ob koncu, pomislimo na otroke. Poglejte statistike: koliko otrok danes umira zaradi lakote, ker ni dobre porazdelitve bogastva, zaradi ekonomskega sistema. In koliko otrok danes nima pravice do šole zaradi istega razloga. Naj nam ta podoba otrok, ki so v stiski zaradi lakote in pomanjkanja šolanja, pomaga razumeti, da moramo ven iz te krize priti boljši. Hvala.