Papež med katehezo: Prepoznati človeško dostojanstvo v vsaki osebi

Papež Frančišek je med današnjo splošno avdienco nadaljeval z nizom katehez, ki obravnavajo vprašanja, ki jih je odprla pandemija. Spregovoril je o dostojanstvu človeške osebe, ki izhaja iz dejstva, da smo ustvarjeni po Božji podobi. Bog nas je ustvaril iz ljubezni in za ljubezen ter nas povabil, naj živimo v občestvu z Njim ter z brati in sestrami.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Svetopisemski odlomek: 1Mz 1,27-28; 2,15

»Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril. Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita. Gospod Bog je vzel človeka in ga postavil v edenski vrt, da bi ga obdeloval in varoval.«

KATEHEZA

Dragi bratje in sestre, dober dan!
Pandemija je očitno pokazala, kako smo vsi ranljivi in medsebojno povezani. Če ne skrbimo drug za drugega, začenši s poslednjimi, s tistimi, ki so najbolj prizadeti, vključno s stvarstvom, ne moremo ozdraviti sveta.

Zaradi pandemije so prišle na dan druge patologije

Hvalevredno je prizadevanje mnogih oseb, ki v teh mesecih izkazujejo človeško in krščansko ljubezen do bližnjega tako, da se posvečajo bolnim, s čimer tvegajo tudi svoje zdravje. Resnično so junaki! Kljub temu pa koronavirus ni edina bolezen, proti kateri se je potrebno boriti; zaradi pandemije so prišle na dan širše družbene patologije. Ena izmed njih je izkrivljeno gledanje na osebo, pogled, ki ne upošteva njenega dostojanstva in njene odnosnostne narave. Včasih na druge gledamo kot na predmete; predmete, ki jih uporabimo in zavržemo. V resnici takšen pogled zaslepi ter neti individualistično in nasilno kulturo odmetavanja, ki človeško bitje spreminja v potrošno blago (prim. Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 53; Okrožnica Laudato si', 22).

Bog nas je ustvaril iz ljubezni in za ljubezen

V luči vere pa vemo, da Bog gleda na moškega in žensko na drugačen način. On nas ni ustvaril kot predmete, ampak kot osebe, ki so ljubljene in sposobne ljubiti; ustvaril nas je po svoji podobi in podobnosti (prim. 1Mz 1,27). Na ta način nam je podaril edinstveno dostojanstvo, ko nas je povabil, naj živimo v občestvu z Njim, v občestvu s svojimi sestrami in brati, v spoštovanju celotnega stvarstva. V občestvu, lahko bi rekli v harmoniji. Stvarstvo je harmonija, ki smo jo poklicani živeti. In v tem občestvu, v tej harmoniji, ki je občestvo, nam Bog podarja sposobnost, da porajamo in varujemo življenje (prim. 1Mz 1,28-29), da delamo in skrbimo za zemljo (prim. 1Mz 2,15; Laudato si', 67). Razumljivo je, da ni mogoče porajati in varovati življenja brez harmonije, saj bo sicer uničeno.

Ne logika prevlade, ampak služenja

Primer individualističnega pogleda, ki ni harmonija, imamo tudi v evangelijih, v prošnji, s katero se na Jezusa obrne mati učencev Jakoba in Janeza (prim. Mt 20,20-28). Ona bi rada, da bi njena sinova sedela na desnici in na levici novega kralja. Vendar pa Jezus predlaga drugačno vrsto pogleda: pogled služenja in podaritve življenja za druge, kar potrdi tako, da takoj zatem povrne vid dvema slepima človekoma in ju naredi za svoja učenca (prim. Mt 20,29-34). Prizadevanje, da bi se v življenju povzpeli, da bi bili nad drugimi, uničuje harmonijo. Gre za logiko prevlade, da bi gospodovali drugim. Harmonija je nekaj drugega: je služenje.

Ravnodušnost in individualizem nasprotna harmoniji

Prosimo torej Gospoda, naj nam dá oči, ki bodo pozorne na brate in sestre, predvsem na tiste, ki trpijo. Kot Jezusovi učenci ne želimo biti ravnodušni ali individualisti, to sta dve drži, ki sta nasprotni harmoniji. Ravnodušen sem, kadar gledam stran, individualist pa kadar gledam le lasten interes. Harmonija, ki jo je ustvaril Bog, od nas zahteva, da gledamo na druge, na potrebe drugih, da bi bili v občestvu. V vsaki osebi, ne glede na njeno raso, jezik ali položaj, želimo prepoznati človeško dostojanstvo. Harmonija, ki jo je ustvaril Bog, te vodi k prepoznanju človeškega dostojanstva, mar ne? Človek mora biti v središču.

Neodtujljivo dostojanstvo vsakega človeka

Drugi vatikanski koncil poudarja, da je to dostojanstvo neodtujljivo, ker »je bilo ustvarjeno po Božji podobi« (Pastoralna konstitucija Gaudium et spes, 12). Le-to je temelj celotnega družbenega življenja in določa njegova načela delovanja. V sodobni kulturi je povezava, ki je najbližja načelu neodtujljivega dostojanstva osebe, Splošna deklaracija človekovih pravic, ki jo je Janez Pavel II. opredelil kot »mejnik, postavljen na dolgi in težki poti človeškega rodu« (Govor generalni skupščini Organizacije združenih narodov, 2. oktober 1979) ter kot enega »najvišjih izrazov človeške zavesti« (Govor generalni skupščini Organizacije združenih narodov, 5. oktober 1995). Pravice niso le posamične, ampak tudi družbene; so pravice ljudstev, narodov (prim. Kompendij družbenega nauka Cerkve). Človeško bitje je namreč v svojem osebnem dostojanstvu družbeno bitje, ustvarjeno po podobi troedinega Boga. Mi smo ustvarjeni za družbo, živeti moramo v družbeni harmoniji. Kadar pa je vmes sebičnost, naš pogled ne gre k drugim, k skupnosti, ampak se vrača k nam samim in zato postajamo slabi, hudobni, sebični … To uničuje harmonijo.   

Brat in stvarstvo sta dar, ki smo ga prejeli

Ta prenovljena zavest o dostojanstvu vsakega človeškega bitja prinaša pomenljive spremembe na družbenem, ekonomskem in političnem področju. Če gledamo na brata in na celotno stvarstvo kot na dar, ki smo ga prejeli od Očetove ljubezni, se v nas prebudi drža pozornosti, skrbi in čudenja. Tako vernik na bližnjega, ki ga vidi kot brata in ne kot tujca, gleda s sočutjem in empatijo in ne s prezirom ali sovraštvom. In ko zre svet v luči vere, si prizadeva, da bi s pomočjo milosti razvil svojo ustvarjalnost in svoje navdušenje, da bi razrešil drame zgodovine. Ustvarja in razvija svoje sposobnosti kot odgovornosti, ki izhajajo iz njegove vere (ibid.), kot Božje darove, ki jih je potrebno dati v službo človeštvu in stvarstvu.

Boj proti kulturi ravnodušnosti

Medtem ko vsi delamo za odpravljanje posledic virusa, ki prizadene vse brez razlike, nas vera spodbuja, da bi se resno in dejavno zavzeli, da bi se borili proti ravnodušnosti vpričo kršitev človekovega dostojanstva. Ta kultura ravnodušnosti spremlja kulturo odmetavanja. Vera vedno zahteva, da dopustimo, da bi bili ozdravljeni svojega individualizma, tako osebnega kot kolektivnega, in bi se spreobrnili.

Naj nam Gospod »povrne vid«

Naj nam Gospod »povrne vid«, da bi ponovno odkrili, kaj pomeni biti člani človeške družine. In naj se ta pogled spremeni v konkretna dejanja sočutja in spoštovanja do vsake osebe ter v skrb in varovanje našega skupnega doma. Hvala.  

Sreda, 12. avgust 2020, 13:37