Papež Frančišek med opoldansko molitvijo Angel Gospodov. Papež Frančišek med opoldansko molitvijo Angel Gospodov. 

Papež Frančišek: V težkih trenutkih življenja se ne sramujmo trkati na Božje srce: »Gospod, reši me!«

»Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangeljski odlomek te nedelje (prim. Mt 14,22-33) pripoveduje, da Jezus hodi po vodi jezera med nevihto.« S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnjo 19. nedeljo med letom.

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Potem ko je nasitil množico s petimi hlebi in dvema ribama, kot smo to videli prejšnjo nedeljo, je Jezus zapovedal učencem naj stopijo v čoln in se vrnejo na drugo stran. On je odslovil ljudi ter se zatem povzpel na hrib, da bi sam molil. Potopil se je v občestvo z Očetom.

Med nočnim prehodom jezera pa je barko z učenci zaustavil nenaden močan veter. To se običajno dogaja na jezeru. V določenem trenutku zagledajo, da nekdo hodi po vodi in jim prihaja naproti. Zaprepadeni so mislili, da je prikazen in so od strahu vpili. Jezus pa jih pomiri: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!« Tedaj je Peter, ki je bil tako odločen, rekel: »Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi.« Izziv je to! Jezus pa mu je dejal: »Pridi!« Peter je stopil iz čolna in napravil nekaj korakov, ko so ga veter in valovi prestrašil, da se je začel potapljati. »Gospod, reši me!«, je začel vpiti. Jezus je takoj iztegnil roko, ga prijel in mu dejal: »Malovernež, zakaj si podvomil?«

Ta evangeljska pripoved je tudi povabilo, da se z zaupanjem izročimo Bogu v vsakem trenutku svojega življenja, še posebej v trenutku preizkušnje in vznemirjenja. Ko močno čutimo dvom in strah, ter se nam zdi, da se potapljamo v težkih trenutkih življenja, ko se vse zdi temno, se ne smemo sramovati vpiti kot Peter: »Gospod, reši me!« (v. 30). Trkati na Božje srce, trkati na Jezusovo srce: »Gospod, reši me!« Zelo lepa molitev je to! Lahko jo večkrat ponovimo: »Gospod, reši me!« Jezusovo dejanje, da takoj stegne svojo roko in zagrabi prijateljevo, je potrebno dolgo zreti. Jezus je to, Jezus to počne, Jezus je roka Očeta, ki nas nikoli ne zapusti, je močna in zvesta roka Očeta, ki hoče vedno in samo naše dobro. Bog ni strašen hrup, ni orkan, požar, potres, kakor nas na to spominja pripoved o preroku Eliju. Bog je rahel vetrič, oziroma dobesedno je tako: »Je tisti zvok tišine, ki se ne vsiljuje temveč prosi, da mu prisluhnemo (prim. 1Kr 19,11-13). Imeti vero torej pomeni, imeti sredi nevihte srce obrnjeno v Boga, v njegovo ljubezen, v njegovo Očetovsko nežnost. Jezus je o tem hotel poučiti Petra ter učence in tudi nas danes. V temačnih trenutkih, v trenutkih žalosti On dobro ve, da je naša vera revna - vsi mi smo žal maloverni, vsi mi, tudi jaz, vsi, revna je naša vera - in da nas na naši poti lahko premetavajo in ustavljajo nasprotne sile. Toda On je Vstali, ne pozabimo tega: On je Gospod, ki je šel skozi smrt, da bi nas rešil. Še preden ga začnemo iskati, je On že navzoč ob nas. In s tem, ko nas dvigne iz naših padcev, nam da, da rastemo v veri. Morda mi v temini vpijemo: »Gospod, Gospod!«, misleč, da je daleč. On pa pravi: »Tukaj sem!«. Da, bil je z menoj… Takšen je Gospod.

Barka sredi nevihte je podoba Cerkve, ki v vsaki dobi naleti na nasprotne vetrove, včasih celo na zelo trde preizkušnje. Pomislimo na nekatera dolga in zagrizena preganjanja v prejšnjem stoletju, tudi danes v nekaterih predelih. V takih okoliščinah lahko pride na misel skušnjava, da te je Bog zapustil. Toda v resnici ravno v takšnih trenutkih še bolj zasveti pričevanje vere, pričevanje ljubezni in pričevanje upanja. Gre za navzočnost vstalega Kristusa v svoji Cerkvi, ki daje milost pričevanja vse do mučeništva, iz katerega poženejo novi kristjani ter sadovi sprave in miru za celoten svet.

Priprošnja Marije naj nam pomaga vztrajati v veri in bratski ljubezni, ko tema in viharji življenja lahko pripeljejo v krizo zaupanje v Boga.

Nedelja, 9. avgust 2020, 13:03