Papež Frančišek: Sočutje je zaupanje v Očetovo previdnostno ljubezen
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Prizor se odvija na samotnem kraju, kamor se je Jezus umaknil s svojimi učenci. Ljudje so prišli za njim, da bi ga poslušali in da bi jih ozdravil, saj njegove besede in njegova dejanja ozdravljajo in dajejo upanje. Ko se je zvečerilo, je bila množica še vedno tam in učenci, ki so bili praktični ljudje, so povabili Jezusa, naj jih odpusti, da bodo lahko šli in si preskrbeli za jesti. Toda on jim odgovori: »Vi jim dajte jesti!« (v. 16). Lahko si predstavljamo obraze učencev! Jezus je dobro vedel, kaj bo storil, a hoče spremeniti njihovo držo, da ne bodo več rekli »odpusti jih, naj sami poskrbijo zase, naj si sami najdejo za jesti«, ne to, ampak »kaj nam ponuja Božja previdnost, da si podelimo«. Dve nasprotujoči si drži. Jezus nas hoče pripeljati do druge drže, saj je prvi predlog, predlog praktičnega človeka, ni pa velikodušen predlog. Jezus razmišlja na drugačen način. Jezus hoče s to situacijo vzgajati svoje prijatelje tako nekoč kot danes za Božjo logiko. In kakšna je Božja logika, ki jo vidimo tukaj? Logika, da si naložimo breme drugega. To je logika, da si ne umijemo rok in ne logika, da gledamo z druge strani. Ne, ampak logika, da si naložimo breme drugega. To, da naj poskrbijo sami zase ni za krščanski slovar.
Takoj zatem eden izmed dvanajsterih z vsem realizmom izjavi: »Tu nimamo drugega kot pet hlebov in dve ribi.« Dejal jim je: »Prinesite mi jih sem!« (vv. 17-18). To hrano je vzel v svoje roke, povzdignil pogled proti nebu, izrekel blagoslov in začel lomiti kruh in dajati obroke učencem, da jih razdelijo. In tistih hlebov in tistih rib ni zmanjkalo, zadosti jih je bilo in so še ostali za tisoče ljudi.
S tem dejanjem je Jezus razodel svojo moč, vendar ne na spektakularen način, temveč kakor znamenje dejavne ljubezni, velikodušnosti Boga Očeta do vseh svojih utrujenih in pomoči potrebnih otrok. On je potopljen v življenje svojega ljudstva, zato razume njegovo utrujenost in omejenost, a ne pusti, da bi se kdo izgubil ali omagal. Hrani s svojo Besedo in daje obilno hrano za preživljanje.
V tej evangeljski pripovedi se zazna tudi namig na evharistijo, še posebej tam, kjer opisuje blagoslov, lomljenje kruha, izročitev učencem, razdelitev ljudem (prim. v. 19). Omeniti je potrebno, kako tesna je povezava med evharističnim kruhom, hrano za večno življenje in vsakdanjim kruhom, potrebnim za zemeljsko življenje. Preden je ponudil sebe Očetu kot Kruh zveličanja, je Jezus priskrbel hrano tistim, ki so hodili za njim, saj so, čeprav so bili z Njim, pozabili si jo preskrbeti. Včasih si duh in materija nasprotujeta, vendar pa sta tako spiritualizem kot materializem tuja Svetemu pismu. To ni govorica Svetega pisma.
Sočutje, nežnost, ki ju je Jezus pokazal do množice, ni sentimentalizem, temveč konkretno razodevanje ljubezni, ki vzame nase potrebe drugih. In mi smo povabljeni udeleževati se evharistične mize z istimi Jezusovimi držami, torej s sočutjem do potrebe drugega. To je beseda, ki se v evangeliju ponovi, ko Jezus vidi težavo, bolezen ali pa te ljudi brez hrane. »Sočutje je imel«. Sočutje ni čisto fizično čustvo. Pravo sočutje je trpeti z, sprejeti nase bolečino drugega. Morda nam bo danes dobro delo, da se vprašamo: »Imam sočutje, ko berem novice o vojnah, o lakoti, o pandemiji? Veliko stvari je… Imam sočutje do teh ljudi? Imam sočutje do ljudi, ki so mi blizu? Sem sposoben trpeti z njimi ali pa jih gledam z druge strani ali pa celo si pravim, naj sami poskrbijo zase? Ne pozabite besede sočutje, ki je zaupanje v Očetovo previdnostno ljubezen, kar pomeni pogumno podelitev.
Sveta Marija naj nam pomaga prehoditi pot, ki nam jo v današnjem evangeliju nakazuje Gospod. To je pot bratstva, ki je bistvena za soočenje z revščino ter s trpljenjem tega sveta še posebej v tem težkem trenutku in nas usmerja onkraj sveta samega, saj je pot, ki se začne pri Bogu in se k Bogu vrača.
