PAPEŽ

Sedem let po Lampedusi. Kard. Montenegro: Potovanje, ki se nadaljuje

Pred sedmimi leti je papež Frančišek obiskal italijanski otok Lampeduso. Bilo je prvo potovanje v njegovem pontifikatu, namenil pa ga je migrantom. »To potovanje nas je presenetilo in bilo je čudovito. Tudi zato, ker je od tistega trenutka dalje papež Frančišek vzel zalet in se ni več zaustavil,« je za Radio Vatikan povedal kardinal Francesco Montenegro, nadškof v Agrigentu na Siciliji, ki je papeža spremljal med srečanjem z mnogimi migranti in njihovimi težkimi življenjskimi zgodbami.

Andreja Červek - Vatikan

»Stvari, ki so bile povedane tisti dan na Lampedusi, jih je govoril še naprej in vedno močneje. Kakor da bi se podal na potovanje po vsem svetu, začel pa ga je pred sedmimi leti v pristanišču Lampeduse,« kar je po Montenegrovem prepričanju tudi pomen tistega obiska. Pojasni še nazorneje: »V notnem črtovju je ključ, ki mi omogoča prepoznati note; torej, kakor da je papež s tem, ko je prišel leta 2013 na naš otok, določil notno črtovje in tudi danes ostaja zvest tisti partituri, tistim notam, ki jih še naprej ponavlja. Res je, da se pogosto zdi, da njegove besede nimajo učinka. A v evangeliju beremo, da seme postane drevo počasi, počasi.«

Papež, ki gleda s srcem

Kardinal Montenegro se spominja mnogih posebnih trenutkov, ki so se zgodili 8. julija 2013 na Lampedusi. Kar se ga je posebej dotaknilo, sta bila papeževa zanimanje in začudenost, s katerima je gledal in poslušal ljudi. »Naenkrat nas je vprašal, kaj pomeni ''O' Scià'', pozdrav otočanov, ki ga je slišal ponavljati. In ko smo mu povedali, da gre za pozdrav, je prosil liste s homilijo, si ga zapisal in je potem med homilijo pozdravil ravno s tem izrazom,« pripoveduje Montenegro. Na mestu, kjer je papež v morje vrgel venec cvetja, v spomin na migrante, ki so v Sredozemskem morju izgubili življenje, se je kardinala dotaknil način, s katerim se je sveti oče »odmaknil od vsega in vseh«: »Pred sabo je imel veliko oseb, ki so vzklikale in ga pozdravljale s kopnega, okoli našega je bilo veliko čolnov. A je bil popolnoma zatopljen vase. Zatem je vrgel venec in se 'vrnil nazaj'.« Velik vtis je na Montenegra naredila tudi papeževa želja, da je takoj ob prihodu hotel posamično pozdraviti vse, ki so bili v sprejemnem centru na Lampedusi, se pogovarjati z vsakim med njimi, čeprav so nam svetovali, naj pohitimo. Besede, ki jih je največkrat uporabil tisto dopoldne in so bile prevladujoča nota, so bile: 'Ah, koliko trpljenja!' Je človek, ki je tisti dan prišel na romanje, gledal je s srcem in še naprej gleda s srcem.«

Migracija je danes naravno dejstvo

Kardinal Montenegro spregovori o današnjih razmerah na Lampedusi, ko migranti še vedno prihajajo čez morje, vse skupaj pa otežuje še covid-19. Pravi, da škofija seveda poskuša reagirati pozitivno. Izkrcavanja so tukaj vedno bila in se nadaljujejo, a sedaj z manjšim številom migrantov. »Ta pot je že odprta in nihče je ne bo mogel zapreti. Ker se nočemo spoprijeti s problemom migracije, in to pravim tudi na evropski ravni, jo žal še vedno obravnavamo kot izredno stanje, kar pa ni. Zdaj gre že za naravno dejstvo, kajti ljudje morajo oditi od tam, zaradi političnih razlogov, okoljstvenih problemov, lakote. A imamo Evropo, ki se boji Afrike. Verjetno se boji, da bi Afričani ponovno našli svojo identiteto. Njihova celina je mlada in lahko postavi v krizo našo staro Evropo.«

Migranti ne želijo ostati

Na trditev nekaterih, da prebivalci Agrigenta potrebujejo turiste in ne migrantov, kardinal Montenegro odgovarja: »Strinjam se, da potrebujemo turizem, a treba se je tudi opremiti za sprejem turistov. Nima smisla reči, da ne potrebujemo migrantov, kajti dobro vemo, da se potem ti migranti ne ustavijo v Agrigentu. Ne želijo ostati tukaj. Mi nimamo dela niti za nas, na naše mlade, ki prav tako odhajajo v Nemčijo. Eden od dveh mladih je tukaj brezposeln, torej ne verjamem, da nek tujec lahko in hoče ostati tukaj. Seveda se moramo bolje pripraviti, da bi imeli več turizma, a to bi moralo biti delo tistih, ki imajo politične in tehnične odgovornosti. Ne moremo kriviti samo migrantov, čeprav razumem, da je tako lažje.«

Črni svetnik, ki je prišel pomagat belcem

Kardinal se ponovno vrne k sprejemanju tujcev: »Sprejeti tujca je za nas kristjane svete vrednosti. To nam pravi evangelij. Vedno izpostavljam eno nasprotje: mi, prebivalci Agrigenta, poklekamo pred sv. Calogerom, ki je 'črni' svetnik. Njega se tesno oklepamo, medtem ko ostale 'črne' hočemo zavrniti. Po izročilu je on, ki je črnec, prišel pomagat s kugo okuženim belcem, brez vsakega problema. Če bi zares bili pobožni do sv. Calogera, in biti pobožen pomeni posnemati, bi morali biti sposobni tudi sprejeti. Sredi vseh teh ljudi, ki prihajajo, so lahko tudi zločinci, ne pravim da ne, a lahko so tudi svetniki.«

Da ne bi pozabili …

Sedanje obdobje pandemije je po kardinalovih besedah lahko tudi čas, primeren za solidarnost: »Moram reči, da je prišlo do prebuditve solidarnosti v teh mesecih pandemije. Ne nujno povezane z evangelijem, ampak spontane, tudi laične. Kar si želim, je, da ne bi prehitro pozabili tega, kar se je zgodilo, temveč bi znali to izkoristiti za še večjo medsebojno pomoč. Da se danes pandemija končuje, se ni treba spomniti samo zaradi vračanja nočnega življenja, obstajajo tudi druge poti. V nevarnosti smo, da to pozabimo. V tistih dneh nas je zajel strah, tudi veliko molitve je bilo samo zaradi strahu. A morali bi moliti za ponovno iskanje Boga, da bi ga čutili blizu. Smo v Božjih rokah in vsi potrebujemo spreobrnjenje. Po teh mesecih se nedvomno mora nekaj spremeniti tudi v Cerkvi.«

Audio