Vatican News
 (Vatican Media)

Papež na praznik sv. Petra in Pavla: Potrebujemo resnično preroštvo, ki je služenje

Na današnji praznik svetih apostolov Petra in Pavla je papež Frančišek dopoldan daroval slovesno sveto mašo v baziliki sv. Petra. Med homilijo je spregovoril o edinosti in preroštvu ter dejal, da Gospod tudi nas poziva, naj smo graditelji edinosti in preroki. Danes namreč potrebujemo resnično preroštvo, ki pa niso le besede, ampak služenje.

Andreja Červek – Vatikan

Maše za praznik svetih apostolov Petra in Pavla se je zaradi pandemije letos udeležilo samo okoli devetdeset vernikov, ob svetem očetu pa je somaševalo deset kardinalov. Papež je blagoslovil tudi palije, namenjene novim nadškofom metropolitom. Iz papeževih rok je palij med bogoslužjem prejel kardinal Giovanni Battista Re, dekan kardinalskega zbora. Slovesnosti se letos zaradi varnostnih ukrepov, povezanih s pandemijo, ni udeležila delegacija carigrajskega ekumenskega patriarhata.

Edinost. Različna, a kot brata

V središču papeževe homilije sta bili dve ključni besedi: edinost in preroštvo. Sveti oče je pokazal na veliko različnost med obema apostoloma, ki pa sta se kljub temu čutila kot brata, ter tako razložil edinost. Kot je dejal, danes skupaj obhajamo dva zelo različna lika. »Peter je bil ribič, ki je dneve preživljal med vesli in mrežami, Pavel je bil učen farizej, ki je poučeval v sinagogah. Ko sta skupaj šla na poslanstvo, se Peter obrača na jude, Pavel pa na pogane. In ko so se njune poti prekrižale, sta razpravljala na zelo živ način, kakor Pavla ni sram tega povedati v enem pismu (glej Gal 2,11). Bila sta skratka dve najrazličnejši osebi, a sta bila kot brata, kakor v enotni družini, kjer se pogosto razpravlja, a se vedno ljubi. A domačnost, ki ju je povezovala, ni prihajala iz naravnih nagnjenj, ampak od Gospoda. On nam ni zapovedal, da si moramo biti všeč, ampak da se naj ljubimo. On je ta, ki nas zedini, ne da bi nas uniformiral. Združuje nas v razlikah.«

Edinost in molitev

Sveti oče je spregovoril o današnjem prvem berilu iz Apostolskih del, ki nas – kot je izpostavil – popelje k izviru te edinosti. Pripoveduje, kako pravkar nastala Cerkev hodi skozi kritično fazo. Herod je besnel, preganjanja so bila nasilna, apostol Jakob je bil ubit. In sedaj zaprejo tudi Petra. »Zdi se, da je skupnost obglavljena, vsak se boji za svoje življenje. Pa vendar v tem tragičnem trenutku nihče ne beži, nihče ne razmišlja, da bi rešil svojo kožo, nihče ne zapusti ostalih, ampak vsi skupaj molijo. Iz molitve črpajo pogum, iz molitve pride edinost, ki je močnejša od kakršnekoli grožnje,« je izpostavil papež in dodal, da besedilo pravi: »Peter je bil torej v ječi, Cerkev pa je zanj vztrajno molila k Bogu« (Apd 12,5). »Edinost je načelo, ki se sproži z molitvijo, kajti molitev omogoči Svetemu Duhu, da posreduje, da odpre za upanje, da sprejme razdalje, da nas v težavah ohranja skupaj.«

Če bi več molili in manj godrnjali

Opazimo še eno drugo stvar, je opozoril sveti oče: »V tistih dramatičnih okoliščinah se nihče ne pritožuje nad hudim, nad preganjanjem, nad Herodom. Heroda nihče ne žali. Mi pa smo zelo navajeni žaliti odgovorne … Odvečno je in celo nadležno, če kristjani zapravljajo čas s pritoževanjem nad svetom, nad družbo, nad tistim, kar ne gre dobro. Pritoževanja ne spremenijo ničesar.« Pri tem je papež spomnil, da so pritoževanja ena od vrat, zaprtih za Svetega Duha. Prva vrata so naracisizem, ki te postavi pred zrcalo, v katerem se stalno ogleduješ; druga vrata so obupanost, ki vodi v pritoževanja; tretja pa pesimizem, ki vodi v temo, mračnost. Te tri drže zapirajo vrata Svetemu Duhu. »Tisti kristjani niso obtoževali, ampak so molili,« je nadaljeval Frančišek. »V tisti skupnosti ni nihče govoril: 'Če bi Peter bil opreznejši, ne bi bili v tej situaciji.' Nihče. Človeško gledano so bili razlogi, da bi se Petra kritiziralo. Niso ga obrekovali, ampak so zanj molili. Niso govorili za hrbtom, ampak so govorili Bogu.« In kot je pripomnil papež Frančišek, se tudi mi danes lahko vprašamo: »Ali varujemo svojo edinost z molitvijo, našo edinost Cerkve? Molimo drug za drugega? Kaj bi se zgodilo, če bi se molilo več in godrnjalo manj? To, kar se je zgodilo Petru v ječi: kakor takrat bi se mnoga vrata, ki ločujejo, odprla, mnoge verige, ki hromijo, bi padle dol. Prosimo za milost, da bi znali moliti drug za druge. Sv. Pavel je kristjane pozival, naj molijo za vse, predvsem pa za vse voditelje« (glej 1 Tim 2,1-3), pri čemer je papež pozval, naj molimo zanje, Bog jih bo sodil, mi pa molimo zanje, saj to potrebujejo. »To je naloga, ki nam jo izroča Gospod. Jo opravljamo? Ali pa govorimo, žalimo in nič več? Bog pričakuje, da se, ko molimo, spomnimo tudi tistega, ki ne misli kakor mi, ki nam je pred nosom zaloputnil vrata, ki mu s težavo odpustimo. Samo molitev razpusti verige kakor Petru, samo molitev zravna pot v edinost,« je izpostavil.

 Papež Frančišek podeljuje palij kardinalu Giovanniju Battisti Reju
Papež Frančišek podeljuje palij kardinalu Giovanniju Battisti Reju

Palij spominja na edinost med ovcami in pastirjem

V nadaljevanju homilije je sveti oče spomnil, da se danes blagoslavljajo paliji, ki bodo izročeni dekanu kardinalskega zbora in nadškofom metropolitom, imenovanim v zadnjem letu. »Palij spominja na edinost med ovcami in pastirjem, ki si kakor Jezus ovco naloži na ramena, da se od nje ne bi nikoli ločil,« je dejal in spomnil, da se v skladu z lepo tradicijo danes na poseben način povezujemo z ekumenskim patriarhatom v Carigradu. »Peter in Andrej sta bila brata in mi, kolikor mogoče, si izmenjamo bratske obiske na ta dva praznika: ne toliko zaradi ljubeznivosti, ampak zaradi skupne hoje proti cilju, ki nam ga kaže Gospod: k popolni edinosti.« Frančišek je pripomnil, da delegacija danes zaradi pandemije ni mogla priti na slovesnosti v Rim, a ko se je na začetku maše zaustavil pred relikvijami sv. Petra, je v srcu začutil navzočnost patriarha Bartolomeja.

Preroštvo in Božja provokacija

Zatem je papež spregovoril o drugi ključni besedi današnje homilije, to je preroštvo. Kot je izpostavil, sta apostola bila sprovocirana s strani Jezusa. »Petra se je vprašalo: 'Ti, kaj praviš, kdo sem?' (glej  Mt 16,15). V tistem trenutku je razumel, da Gospoda ne zanimajo splošna mnenja, ampak osebna izbira, da se hodi za njim. Tudi Pavlovo življenje se je spremenilo po Jezusovi provokaciji: 'Savel, Savel, zakaj me preganjaš?' (Apd 9,4). Gospod ga je v notranjosti pretresel: bolj kot padec na tla na poti v Damask, je to povzročil padec njegove predstave, da je veren in dober človek. Tako je okruten Savel postal Pavel, kar pomeni 'mali'.« Kot je nadaljeval sveti oče, tema provokacijama, tema življenjskima preobratoma sledijo preroštva: »'Ti si Peter, Skala, in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev' (Mt 16,18); in Pavlu: 'On je posoda, ki sem si jo izbral, da ponese moje ime pred pogane' (Apd 9,15). Torej, preroštvo se rodi, ko se pustimo provocirati Bogu: ne ko skrbimo za lasten mir in vse ohranjamo pod kontrolo. Ne rodi se iz mene, ne rodi se iz mojega zaprtega srca. Rodi se, če se pustimo provocirati Bogu. Ko evangelij prevrne gotovosti, privre preroštvo. Samo kdor se odpre za Božja presenečenja, postane prerok. In tu imamo Petra in Pavla, preroka, ki vidita bolj daleč: Peter prvi izpove, da je Jezus 'Kristus, Sin živega Boga' (Mt 16,16); Pavel napove konec svojega življenja: 'Odslej je zame pripravljen venec pravičnosti, ki mi ga bo tisti dan dal Gospod, pravični sodnik' (2 Tim 4,8).«

Danes potrebujemo resnično preroštvo

Papež je poudaril, kako zelo potrebno je preroštvo v današnjem času: »Danes potrebujemo preroštvo, a resnično preroštvo: ne praznega govorjenja, ki obljublja nemogoče, ampak pričevanja, da je evangelij mogoč. Ne potrebujemo čudežnih manifestacij, ampak življenja, ki razodevajo čudež Božje ljubezni. Ne moči, ampak skladnost. Ne besed, ampak molitev. Ne razglasov, ampak služenje. Ne teorije, ampak pričevanje. Ne potrebujemo biti bogati, ampak ljubiti revne; ne služiti za sebe, ampak trošiti se za druge; ne privolitev sveta, ampak veselje nad svetom, ki bo prišel; ne pastoralnih načrtov, za katere se zdi, da imajo svojo lastno učinkovitost, kakor da bi bili zakramenti, ne učinkovitih pastoralnih načrtov, ampak pastirje, ki dajejo življenje, zaljubljence v Boga. Tako sta Peter in Pavel oznanjala Jezusa, kot zaljubljena. Peter, preden so ga dali na križ, ne misli nase, ampak na svojega Gospoda, in, ker se je imel za nevrednega, da bi umrl kakor On, želi biti križan z glavo navzdol. Pavel, preden je bil obglavljen, misli samo na to, da daruje življenje in piše, da hoče biti 'pitna daritev' (2 Tm 4,6). To je preroštvo. Ne besede. In to preroštvo je preroštvo, ki spremni zgodovino.«

Hočeš biti graditelj edinosti?

Sveti oče je ob koncu homilije izpostavil, da želi Gospod tudi iz nas narediti žive kamne, da bi tako prenovil Cerkev in človeštvo. »Dragi bratje in sestre, Jezus je Petru prerokoval: 'Ti si Peter, Skala, in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev.' Tudi za nas je podobno preroštvo. Nahaja se v zadnji knjigi Svetega pisma, kjer Jezus obljubi svojim zvestim pričevalcem 'bel kamenček in na kamenčku bo napisano novo ime' (Raz 2,17). Kakor je Gospod spremenil Simona v Petra, tako kliče vsakega med nami, da bi nas naredil za žive kamne, s katerimi bi zgradil prenovljeno Cerkev in človeštvo. Vedno je kdo, ki uničuje edinost, in kdo, ki ugaša preroštvo, a Gospod verjame v nas in prosi tebe: 'Hočeš biti graditelj edinosti? Hočeš biti prerok mojega neba na zemlji?'« je dejal papež Frančišek in sklenil s pozivom: »Bratje in sestre, pustimo, da nas Jezus provocira, in našli bomo pogum, da mu rečemo: 'Ja, hočem!'«

Audio
Ponedeljek, 29. junij 2020, 12:02