Video sporočilo papeža Frančiška mladim Poljakom ob stoletnici rojstva sv. Janeza Pavla II.
Njegovo zemeljsko romanje se je začelo 18. maja 1920 v Vadovicah in se zaključilo pred 15. leti v Rimu. Zaznamovano je bilo s strastjo do življenja in s privlačnostjo do skrivnosti Boga, sveta in človeka.
Spominjam se ga kot velikana usmiljenja. Pri tem mislim na okrožnico Dives in misericordia, na kanonizacijo sv. Favstine ter na uvedbo nedelje Božjega usmiljenja. V luči usmiljene Božje ljubezni je prepoznal posebnost in lepoto poklicanosti žensk in moških, razumel potrebe otrok, mladih in odraslih, in pri tem upošteval kulturne ter družbene pogojenosti. To so lahko vsi začutili. Tudi vi danes lahko to začutite s poznavanjem njegovega življenja in nauka, ki je dandanes dostopen tudi po zaslugi spleta.
Vsakdo in vsaka med vami, dragi fantje in dekleta nosi odtis svoje družine, z vsem njenim veseljem in vsemi žalostmi. Ljubezen in skrb za družino je značilna poteza Janeza Pavla II. Njegov nauk predstavlja trdno točko sklicevanja, da se najdejo konkretne rešitve za težave in izzive, s katerimi se morajo družine dandanes soočati.
Toda osebne in družinske težave niso ovira na poti svetosti in sreče. Kakor niso bile za mladega Karola Wojtyło, ki je kot mlad fant utrpel izgubo matere, brata in očeta. Kot študent je izkusil grozote nacizma, ki mu je odnesel številne prijatelje. Po vojni se je kot duhovnik in škof moral soočiti z brezbožnim komunizmom. Težave, četudi trde, so preizkušnja zrelosti in vere.
Preizkušnja, ki se jo prebrodi z naslonitvijo na moč umrlega in vstalega Kristusa. Janez Pavel II. je na to spominjal vso Cerkev vse od svoje prve okrožnice Redemptor hominis, kjer pravi: »Če hoče človek razumeti do konca samega sebe, se mora s svojim nemirom in negotovostjo, kakor tudi s svojo slabostjo in grešnostjo, z vsem svojim življenjem in smrtjo, približati Kristusu«. Mora torej, če tako rečemo, vstopiti Vanj z vsem, kar je«.
Dragi mladi, sledeče želim vsakemu od vas, da bi vstopili v Kristusa z vsem svojim življenjem. Prav tako želim, da bi obhajanja stoletnice rojstva sv. Janeza Pavla II. navdihovala v vas željo, da bi pogumno hodili z Jezusom, ki je Gospod tveganja in Gospod večnega onkraj. Gospod hoče, kakor za binkošti, uresničiti enega svojih največjih čudežev, ki ga moremo izkusiti: storiti torej tako, da se tvoje roke, moje roke, naše roke, spremenijo v znamenja sprave, občestva, ustvarjanja. On hoče tvoje roke fant, dekle, hoče tvoje roke za nadaljevanje izgradnje današnjega sveta. Vse izročam v priprošnjo sv. Janeza Pavla II. in vas iz srca blagoslavljam. In vi, prosim vas, ne pozabite moliti zame. Hvala!
