Papeževo razmišljanje o bridkostih v življenju duhovnika

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Kot je zapisal v uvodu, nima namena govoriti o težavah, ki izhajajo iz duhovnikovega poslanstva, saj so le-te splošno znane. S klerom rimske škofije je papež tokrat želel razmišljati o »prefinjenem sovražniku, ki najde veliko načinov, da se zamaskira in skrije kakor parazit« ter počasi krade veselje nad poklicanostjo v duhovništvo. Po papeževih besedah gre za tisto bridkost, ki je zadeva odnos do vere, škofa in sobratov.
Na začetku pojasni, da je njegovo premišljevanje sad pogovorov z nekaterimi bogoslovci in duhovniki iz različnih italijanskih škofij in se ne nanašajo na nobeno specifično situacijo. Prav tako pa tudi doda, da je večina duhovnikov, ki jih pozna, zadovoljnih s svojim življenjem in teh bridkosti ne jemljejo kot tragedijo, ampak kot del običajnega življenja.

Sveti oče poudari, da soočanje z lastnimi bridkostmi duhovnikom omogoča, da pridejo v stik s svojo človeškostjo, ki je blagoslovljena. Na ta način se spomnijo, da niso »poklicani biti vsemogočni, ampak ljudje – grešniki, ki jim je bilo odpuščeno in so poslani.« V nadaljevanju papež Frančišek podrobneje razmišlja o treh razlogih za bridkosti: problemi glede vere, problemi s škofom ter problemi med duhovniki.

Prvi razlog za bridkosti: problemi glede vere

Za izhodišče glede problemov, povezanih z vero, sveti oče vzame besede učencev na poti v Emavs, ki rečeta, da so vsi učenci upali, da je Jezus tisti, ki bo odkupil Izrael (prim. Lk 24,12). Razlog njune bridkosti je razočaranje glede upanja. Vendar pa papež spomni, da se je ob tem potrebno vprašati, če je Gospod tisti, ki nas je razočaral, ali pa smo mi upanje zamenjali s svojimi pričakovanji. Krščansko upanje namreč ne razočara. Upati ne pomeni prepričati se, da bodo šle stvari bolje, ampak da ima vse, kar se zgodi, smisel v luči velike noči. Da pa bi mogli upati kot kristjani, je potrebno veliko molitve, saj je to kraj, kjer se naučimo razlikovati med pričakovanji in upanji.

Razlika med pričakovanjem in upanjem

O pričakovanju, po papeževih besedah, govorimo tedaj, ko živimo življenje tako, da ga želimo rešiti: »trudimo se z iskanjem gotovosti, nagrad, napredovanja … Kadar dobimo to, kar želimo, skoraj čutimo, da nikoli ne bomo umrli, da bo vedno tako! V tem primeru smo namreč mi središče. Upanje pa je nekaj, kar se rodi v srcu, ko se odločimo, da se ne bomo več zagovarjali. Ko prepoznam svoje omejenosti in da se vse ne začne in konča pri meni, prepoznam, da je potrebno imeti zaupanje. […] Upam ne tedaj, ko se ne da ničesar več narediti, ampak ko preneham delati samo jaz. Upanje se ohranja z zavezo.« Pri tem papež duhovnike spomni na zavezo med vsakim izmed njih in Bogom, ki jim je spregovoril in jim na dan mašniškega posvečenja obljubil, da bo njihovo življenje »polno, s polnostjo in okusom blagrov; gotovo tudi s stiskami – kakor življenje vseh ljudi –, vendar lepo. Moje življenje je prijetno, če uresničujem veliko noč, ne če gredo stvari tako, kot rečem jaz.«

Prisluhniti zgodovini in življenju v luči Božje besede

Sveti oče opozori, da ob tem vidimo, da za to, da bi razumeli te procese, ni dovolj, če prisluhnimo le zgodovini. »Potrebno je prisluhniti zgodovini in svojemu življenju v luči Božje besede. Emavška učenca sta premostila razočaranje tedaj, ko jima je Vstali odprl razum za umevanje Pisem. Stvari bodo šle bolje ne le zato, ker bomo zamenjali predstojnike, poslanstvo ali strategije, ampak ker nas bo potolažila Beseda.«
Bridkost – ki ni krivda – je po papeževih besedah potrebno sprejeti. Lahko predstavlja veliko priložnost in je morda tudi zdravilna, saj sproži notranji alarm in spominja, da smo zamenjali gotovosti z zavezo in postajamo »nespametni in počasni v srcu.« Obstaja žalost, ki nas lahko vodi k Bogu. »Sprejmimo jo, ne jezimo se nase, to je lahko pravi trenutek.«

Drugi razlog za bridkosti: problemi s škofom

Sveti oče kot drugi razlog za bridkosti navede probleme s škofom. Najprej poudari, da ne želi pasti v retoriko, iskati grešnega kozla ali braniti sebe oziroma tistih, ki delujejo na istem področju kot on. »Oguljena fraza, ki v nadrejenih najde krivce za vse, ne drži več. Vsi imamo svoje pomanjkljivosti, majhne in velike,« zapiše papež in poudari, da resnični problem niso razhajanja (in morda niti napake: tudi škof se ima pravico zmotiti, kot vsa bitja!), ampak dva zelo resna razloga, ki destabilizirata duhovnike: prvi je dejstvo, da se ne sprejema tistih, ki mislijo drugače od nas. V času, ko postajajo vedno pomembnejše razne pobude, obstaja nevarnost, da le-te nadomestijo to, kar je bistveno: ena vera, en krst, en Bog Oče vseh. Obstaja tveganje, da merilo za občestvenost postane sprejemanje pobud. Prav tako si ne moremo domišljati, da je občestvenost enosmerna: duhovniki morajo biti v občestvu s škofom in škofje v občestvu z duhovniki. Ne gre za problem demokracije, ampak očetovstva.

Zatem pa papež Frančišek spregovori o nepristranskosti, ki pomeni upoštevati mnenja vseh in zavarovati reprezentativnost črede, brez preferenc. Pri tem spomni na priporočilo sv. Benedikta, ki v tretjem poglavju Pravil zapiše, naj se opat, ki mora soočiti pomembno vprašanje, posvetuje z vsemi v samostanu, vključno z najmlajšimi. Kljub temu pa poudari, da je zadnja odločitev le na opatu, ki pred Bogom odgovarja za vodenje samostana, njegova odločitev pa mora biti »preudarna in nepristranska«.

Tretji razlog za bridkosti: problemi med duhovniki

Kot tretji razlog za bridkosti duhovnikov pa sveti oče navede probleme med duhovniki. Ti po njegovem mnenju delno izhajajo iz dejstva, da je v zadnjih letih v javnost prišlo veliko finančnih in spolnih škandalov, v katere so bili vključeni duhovniki. Zaradi suma in nezaupanja so tudi odnosi med duhovniki postali bolj hladni in formalni. Papež opozarja, da neke vrste puritanska drža, ki jo nekateri zavzemajo vpričo škandalov, ko poudarjajo, da je treba izključiti iz Cerkve tiste, ki zgrešijo, ni pravilna. »Kristusova Nevesta je in ostaja polje, na katerem do paruzije (Jezusovega drugega prihoda) rasteta pšenica in ljuljka. Kdor ni tega evangeljskega pogleda na stvarnost vzel za svojega, se po papeževih besedah izpostavlja nepopisnim in nepotrebnim zagrenjenostim.

Samota ni težava, ampak vidi skrivnosti občestva

Papež doda, da so zaradi grehov s strani klera, ki so prišli v javnost, vsi postali bolj previdni in manj pripravljeni vzpostaviti pomenljive vezi, posebej na področju podelitve vere. »Vedno več je skupnih srečanj – stalne formacije in drugih – vendar se sodeluje z manj odprtim srcem.« Pri tem ne gre za samoto: sveti oče zatrdi, da le-ta ni težava, ampak eden izmed vidikov skrivnosti občestva. Krščanska samota – tistega, ki vstopi v svojo sobo in moli k Očetu, ki je na skrivnem – je blagoslov, pravi vir ljubečega sprejemanja drugega. Resnična težava je v tem, da ne najdemo več časa, da bi bili sami. Brez samote namreč ni zastonjske ljubezni in drugi postanejo nadomestilo za praznine.

Samota ni izoliranost

Sveti oče duhovnike spomni, da se morajo vedno znova ponovno naučiti biti sami na »evangeljski način«, kakor Jezus ponoči z Očetom. Ob tem posvari, da je samota nekaj drugega kot izoliranost. Le-ta namreč ne vključuje toliko zunanjega vidika kot duše duhovnika. Začne se v globini, nato pa doseže tudi vidnejšo obliko. Papež spomni na izoliranost v odnosu do milosti, zgodovine ter do drugih. Glede milosti zapiše, da  pogosto ne verjamemo in občutimo, da nas obdajajo nebeški prijatelji in zaradi raztresenosti morda še nismo izkusili Duha, ki prebiva v srcu. »Oddaljenost od moči milosti poraja racionalizem ali sentimentalizem. V zvezi z izoliranostjo v odnosu do zgodovine papež spomni, da duhovniki ob prihodu na župnijo pogosto mislijo, da morajo začeti z ničle in niso sposobni, da bi nadaljevali s tem, kar je bilo dobrega pred njihovim prihodom. Glede izoliranosti v odnosu do drugih pa sveti oče poudari, da se v tem primeru problemi posameznika zdijo nepremostljivi in smo prepričani, da nas nihče ne more razumeti. »To je ena izmed najljubših misli očeta laži,« poudari papež in spomni, da hudič ne želi, da bi govorili, da bi te stvari podelili z drugimi. Zato duhovnike spodbudi, naj se nikoli ne izolirajo, saj je globok občutek občestvenosti mogoč le tedaj, ko se osebno zavedam tistega »mi«, ki sem, sem bil in bom.

Božje ljudstvo najbolje pozna duhovnike

Sveti oče svoje razmišljanje sklene s trditvijo, da sveto Božje ljudstvo duhovnike pozna bolje od kogarkoli drugega. Verniki so po njegovih besedah »zelo spoštljivi in znajo spremljati svoje Pastirje in skrbeti zanje. Poznajo njihove bridkosti in molijo zanje. Pridružimo njihovim molitvam svoje in prosimo Gospoda, naj spremeni naše bridkosti v sladko vodo za njegovo ljudstvo (prim. 2Mz 15,22-25). Božje ljudstvo od nas pričakuje duhovne učitelje, ki bodo sposobni pokazati vodnjake sladke vode sredi puščave,« sklene svoje povabilo rimskemu kleru papež Frančišek.