Išči

Vatican News

Papež ob začetku posta: Pustimo se spraviti, ljubiti, ponovno dvigniti

Kakor je v navadi, je papež Frančišek danes, na pepelnično sredo, daroval sveto mašo z blagoslovom pepela in obredom pepeljenja v baziliki sv. Sabine na rimskem griču Aventinu. Bogoslužje se je začelo ob 16.30 s kratko molitvijo v bližnji cerkvi sv. Anzelma. Od tam je papež v procesiji skupaj s kardinali, škofi, duhovniki, benediktinci in dominikanci iz obeh cerkva ter z nekaterimi verniki odšel do bazilike sv. Sabine. Procesijo so spremljale litanije vseh svetnikov, uvedla pa jo je naslednja prošnja: »Usmiljeni Oče, spremljaj s svojo dobrohotnostjo prve korake naše spokorniške poti, da bi bilo zunanje spoštovanje zapovedi v skladu z globoko prenovo duha.«

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan         

Smo prah, vendar prah, ki ga Bog ljubi

Post začenjamo tako, da sprejmemo pepeljenje: »Prah si in v prah se povrneš« (prim. 1Mz 3,19). Prah na glavi nas vrača k zemlji, spominja nas, da prihajamo iz zemlje in da se bomo v zemljo vrnili. Oziroma da smo šibki, krhki, umrljivi. Preko stoletij in tisočletij prihajamo in odhajamo, pred prostranstvom galaksij in vesolja smo neznatni. Smo prah v vesolju. Vendar pa smo prah, ki ga Bog ljubi. Gospod je želel zbrati naš prah med dlani in vanj vdihniti svojega oživljajočega duha (prim. 1Mz 2,7). Tako smo dragocen prah, namenjen, da bo večno živel. Smo zemlja, na katero je Bog razlil svoje nebo; prah, ki vsebuje njegove sanje. Smo upanje Boga, njegov zaklad, njegova slava.

Pot našega obstoja: iz prahu v življenje

Pepel nas tako spominja na pot našega obstoja: iz prahu v življenje. Smo prah, zemlja, glina, vendar pa če dopustimo, da nas oblikujejo Božje roke, postanemo čudo. In vendar pogosto, posebej v težavah in osamljenosti, vidimo samo svoj prah! Ampak Gospod nas spodbuja: tisto malo, kar smo, ima neskončno vrednost v njegovih očeh. Pogum, rojeni smo, da bi bili ljubljeni, rojeni smo, da bi bili Božji otroci.

Sprejeti pogled Božje ljubezni do nas in spremeniti življenje

Dragi bratje in sestre, ob začetku posta se zavedajmo tega. Post namreč ni čas za to, da bi na ljudi izlivali nekoristne moralizme, ampak da bi spoznali, da Bog ljubi naš boren pepel. Je čas milosti, da bi sprejeli pogled Božje ljubezni do nas in tako spremenili življenje. Na svetu smo zato, da bi hodili iz pepela v življenje. Ne spreminjajmo torej upanja v prah, ne upepelimo sanj, ki jih ima Bog za nas. Ne popustimo vdanosti v usodo. In ti praviš: »Kako lahko zaupam? Na svetu je toliko hudega, strah se širi, veliko je hudobije in družba postaja razkristjanjena …« Vendar pa ali ne verjameš, da lahko Bog spremeni naš prah v slavo?

Jaz, za kaj živim?

Pepel, ki ga prejmemo na glavo, pretrese misli, ki jih imamo v glavi. Spominja nas, da mi, Božji otroci, ne moremo živeti zato, da bi hrepeneli po prahu, ki izgine. Vprašanje, ki se lahko spusti iz glave v srce, je naslednje: »Jaz, za kaj živim?« Če živim za stvari sveta, ki minejo, se povrnem v prah, zanikam to, kar je Bog naredil v meni. Če živim samo zato, da prinesem domov nekaj denarja in se zabavam, da iščem malo ugleda, kariere, živim kakor prah. Če menim, da je življenje slabo samo zato, ker nisem dovolj upoštevan ali ne prejemam od drugih tega, kar mislim, da zaslužim, še vedno ostajam pri gledanju prahu.

Živimo, da bi uresničili Božje sanje, da bi ljubili

Na svetu nismo za to. Vredni smo mnogo več, živimo za mnogo več: da bi uresničili Božje sanje, da bi ljubili. Pepel se posuje na glavo zato, da bi se v srcih vžgal ogenj ljubezni. Smo namreč nebeški državljani in ljubezen do Boga in do bližnjega je potni list za nebesa, je naš potni list. Zemeljske dobrine, ki jih imamo v lasti, nam ne bodo služile, so prah, ki izgine; ljubezen, ki jo podarimo – v družini, na delovnem mestu, v Cerkvi, v svetu – pa nas bo rešila, ostala bo za vedno.

Druga pot: iz življenja v prah

Pepel, ki ga prejmemo, nas spominja na še na drugo pot, na tisto, ki je nasprotna, ki vodi iz življenja v prah. Če pogledamo okoli sebe, vidimo prah smrti. Življenja, ki so zreducirana v prah. Razvaline, uničenje, vojna. Življenja malih nedolžnih, ki niso bili sprejeti, življenja ubogih, ki so zavračani, življenja ostarelih, ki so zavrženi. Še naprej se uničujemo, delamo, da ponovno postajamo prah. In koliko prahu je v naših odnosih! Poglejmo pri sebi doma, v družinah: koliko prepirov, koliko nesposobnosti, da bi dezaktivirali spore, kako težko je prositi odpuščanja, ponovno začeti, medtem ko z veliko lahkoto zahtevamo svoj prostor in svoje pravice! Veliko je prahu, ki blati ljubezen in posurovi življenje. Tudi v Cerkvi, Božji hiši, smo dopustili, da se je nabralo veliko prahu, prahu posvetnosti.

Odstraniti hinavščino, ki zaduši Božji ogenj

In poglejmo znotraj, v srce: kolikokrat zadušimo Božji ogenj s pepelom, s pepelom hinavščine! Hinavščina: je umazanija, za katero nam Jezus danes v evangeliju pravi, naj jo odstranimo. Gospod namreč ne reče le, naj opravljamo dela ljubezni, molimo in se postimo, ampak naj vse to delamo brez pretvarjanja, brez dvojnosti, brez hinavščine (prim. Mt 6,2.5.16). Kolikokrat pa namesto tega delamo kakšno stvar le zato, da bi dobili priznanje, da bi si povrnili ugled, zaradi lastnega ega! Kolikokrat rečemo, da smo kristjani in v srcu brez težav podležemo strastem, ki nas zasužnjujejo! Kolikokrat pridigamo eno stvar in delamo drugo! Kolikokrat se na zunaj kažemo dobri in znotraj gojimo zamere! ... Prah je tisti, ki umaže, pepel, ki zaduši ogenj ljubezni.

»Pustite se spraviti z Bogom«

Potrebujemo čiščenje prahu, ki se nabira na srcu. Kako to storiti? Pomaga nam užaloščeno povabilo sv. Pavla v drugem berilu: »Pustite se spraviti z Bogom.« Pavel ne prosi, ampak roti: »Zaradi Kristusa rotimo: pustite se spraviti z Bogom.« (2Kor 5,20). Mi bi rekli: »Spravite se z Bogom!« Namesto tega pa uporabi trpnik: pustite se spraviti. Svetost namreč ni naša dejavnost, je milost. Sami nismo sposobni odstraniti prahu, ki nam umaže srce. Samo Jezus, ki pozna in ljubi naše srce, ga more ozdraviti. Post je čas ozdravljenja.

Iz prahu v življenje, Božje odpuščanje pri spovedi

Kaj torej storiti? Na poti proti veliki noči lahko naredimo dva prehoda: prvega, iz prahu v življenje, od naše krhke človeškosti k Jezusovi človeškosti, ki nas ozdravlja. Lahko se postavimo pred Križanega, smo tam, ga gledamo in ponavljamo: »Jezus, ti me ljubiš, preoblikuj me … Jezus, ti me ljubiš, preoblikuj me …« In po tem, ko sprejmemo njegovo ljubezen, ko smo pred to ljubeznijo jokali, drugi prehod, da ne bi ponovno padli iz življenja v prah. K spovedi gremo, da prejmemo Božje odpuščanje, saj tam ogenj Božje ljubezni použije pepel našega greha. Očetov objem pri spovedi nas notranje prenovi, očisti naše srce. Pustimo se spraviti, da bi živeli kot ljubljeni otroci, kot grešniki, ki jim je bilo odpuščeno, kot ozdravljeni bolniki, kot spremljani popotniki. Pustimo se ljubiti, da bi ljubili. Pustimo se ponovno dvigniti, da bi hodili proti cilju, veliki noči. Z veseljem bomo odkrili, da nas Bog oživlja iz našega pepela.

Prisluhni prispevku
Sreda, 26. februar 2020, 17:08