Papež sklenil cikel katehez o Apostolskih delih: Cerkev, ki vedno sprejema

Andreja Červek – Vatikan

Naslov današnje kateheze je bil »Pavel zaprt v Rimu in rodovitnost oznanila«. Izhodišče je bilo zadnje poglavje Apostolskih del: »Ko pa smo prišli v Rim, je Pavel dobil dovoljenje, da lahko stanuje zasebno, z vojakom, ki ga je stražil. […] Celi dve leti je Pavel ostal v stanovanju, ki si ga je bil najel, in sprejemal vse, ki so prihajali k njemu. Oznanjal je Božje kraljestvo in o Gospodu Jezusu Kristusu učil z vso svobodo in brez ovir« (Apd 28,16.30-31).

Beseda, ki spreminja in odpira nove poti

Papež Frančišek je pri katehezi pojasnil, da je Pavlovo potovanje, ki je bilo potovanje evangelija, dokaz, da lahko človeške poti, če so živete v veri, postanejo »prostori prehoda za Božje odrešenje«, in sicer »preko Besede vere, ki je v zgodovini dejavni kvas, zmožna spremeniti situacije in odpreti vedno nove poti«.

S Pavlovim prihodom v središče imperija, se konča pripoved Apostolskih del, ki pa se ne zaključi s Pavlovim mučeništvom, ampak z obilno setvijo Besede. Konec Lukove pripovedi, ki je zasnovana na potovanju evangelija po svetu, vsebuje in povzema ves dinamizem Božje besede, neustavljive Besede, ki hoče hiteti, da bi vsem sporočila odrešenje.

Pavel oznanja Kristusa

Pavel v Rimu sreča predvsem svoje brate v Kristusu, ki ga sprejmejo in mu vlijejo pogum (glej Apd 28,15), ob njihovi topli gostoljubnosti pa lahko pomislimo, kako zelo je bil njegov prihod pričakovan in zaželen. Zatem mu je dovoljeno stanovati zasebno pod custodia militaris, torej z vojakom, ki ga je stražil; bil je v hišnem priporu. Kljub svojemu položaju jetnika, Pavel lahko srečuje judovske prvake ter jim pojasni, kako je bil prisiljen pritožiti se cesarju, in jim govori o Božjem kraljestvu. Prepričati jih želi v zvezi z Jezusom, pri tem pa začne s Pismi in jim pokaže sosledje med Kristusovo novostjo in »Izraelovim upanjem« (Apd 28,20). Pavel se v celoti prepoznava kot jud in v evangeliju, torej v oznanilu Kristusa, umrlega in vstalega, vidi izpolnitev obljub, ki so bile dane izvoljenemu ljudstvu.

Temu prvemu, neformalnem srečanju, ko so mu judje precej naklonjeni, sledi bolj uradno, med katerim Pavel ves dan oznanja Božje kraljestvo in poskuša svoje sogovornike odpreti za vero v Jezusa, začenši »z Mojzesovo postavo in preroki« (Apd 28,23). Ker vsi niso prepričani, poudari »otrdelost srca Božjega ljudstva« zaradi njegove obsodbe (glej Is 6,9-10) in z gorečnostjo hvali odrešenje narodov, ki se pokažejo občutljivi za Boga in sposobni poslušati besedo evangelija življenja (glej Apd 28,28).

Cerkev, ki se nikoli ne utrudi sprejemati

Kot je nadaljeval papež, Luka na tem mestu pripovedi zaključi svoje delo in ne pokaže Pavlove smrti, ampak »dinamizem njegovega oznanjevanja«, Besede, ki »ni vklenjena« (2 Tim 2,9). »Pavel nima svobode gibanja, vendar pa svobodno govori, kajti Beseda ni vklenjena. Beseda je pripravljena, da se pusti posejati apostolovim polnim rokam,« je pojasnil. Pavel to počne »z vso svobodo in brez ovir« (Apd 28,31), v hiši, kjer sprejema tiste, ki želijo prejeti oznanilo o Božjem kraljestvu in spoznati Kristusa. »Ta hiša, ki je odprta za vsa iščoča srca, je podoba Cerkve, ki se, čeprav je preganjanja, nerazumljena in vklenjena, nikoli ne utrudi z materinskim srcem sprejemati vsakega moškega in vsako žensko, da bi jima oznanila ljubezen Očeta, ki je postal viden v Jezusu,« je zatrdil sveti oče.

In sklenil katehezo: »Dragi bratje in sestre, na koncu te poti, ki smo jo živeli skupaj, medtem ko smo sledili poti evangelija v svet, naj Duh v vsakem izmed nas poživi klic k biti pogumni in veseli evangelizatorji. Kakor Pavla tako naj tudi nas naredi zmožne, da bomo prepojili naše domove z evangelijem in jih naredili za kraje bratstva, kjer se sprejema živi Kristus, ki nam prihaja naproti po vsakem človeku in v vsakem času.«