Papež na praznik treh modrih: Češčenje je dejanje ljubezni, ki spremeni življenje

Andreja Červek – Vatikan

Prišli, da bi častili

Papež je homilijo začel z besedami modrih iz današnjega evangelija (Mt 2,1-12), s katerimi pojasnijo namen svojega prihoda: »Videli smo, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklonit« (Mt 2,2). Počastiti je cilj njihovega potovanja, cilj njihove poti. Ko so namreč prišli v Betlehem, so »zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Padli so predenj in ga počastili« (Mt 2,11). »Če izgubimo čut za čaščenje, izgubimo čut za hojo krščanskega življenja, kar je pot proti Gospodu, ne proti nam. To je nevarnost, pred katero nas opozarja evangelij, ko nam poleg modrih predstavi tudi osebe, ki ne zmorejo čaščenja,« je pojasnil papež.

Ko človek ne časti Boga, časti sebe

Tu je predvsem kraj Herod, ki uporablja glagol čaščenje (pokloniti se), a na varljiv način. Modre namreč prosi, naj ga obvestijo o kraju, kjer se nahaja otrok, »da – kot pravi – se mu pojdem tudi jaz poklonit« (Mt 2,8). V resnici je Herod častil samo sebe in zato se je hotel z lažjo rešiti Otroka. Po papeževih besedah nas to uči, da »ko človek ne časti Boga, začne častiti svoj jaz«: »In tudi krščansko življenje, brez čaščenja Gospoda, lahko postane vljuden način odobravanja samega sebe in svoje sposobnosti. Gre za resno nevarnost: posluževati se Boga, namesto služiti Bogu. Koliko krat smo zamenjali interese evangelija s svojimi, koliko krat smo odeli v vernost tisto, kar nam daje udobnost, koliko krat smo zamešali moč, ki je v skladu z Bogom in pomeni služiti drugim, z močjo, ki je v skladu s svetom in pomeni služiti samim sebi!«

Ni dovolj vedeti, treba je stopiti iz sebe

Poleg Heroda so še druge osebe v evangeliju, ki niso zmožne čaščenja: to so veliki duhovniki in pismouki ljudstva. Herodu s skrajno natančnostjo povejo, kje naj bi se rodil Mesija: v Betlehemu v Judeji (glej Mt 2,5). Poznajo prerokbe in jih točno navajajo. Vedo, kam iti, a ne gredo. Kot je dodal papež, tudi tu lahko najdemo poduk: »V krščanskem življenju ni dovolj vedeti: brez izstopanja iz sebe, brez srečanja, brez čaščenja, se ne spozna Boga. Teologija in pastoralna učinkovitost služita malo ali nič, če se ne pripognejo kolena; če ne storimo kakor modri, ki niso bili le modri organizatorji potovanja, ampak so hodili in častili. Ko častimo, se zavedamo, da se vere ne zvaja na skupek lepih doktrin, ampak gre za odnos z živo Osebo, ki se jo ljubi. Pomeni biti iz obraza v obraz z Jezusom, katerega obličje poznamo. S čaščenjem odkrijemo, da je krščansko življenje ljubezenska zgodba z Bogom, kjer ne zadostujejo lepe ideje, ampak je treba na prvo mesto postaviti Njega, kakor to stori zaljubljenec z osebo, ki jo ljubi. Tako mora biti Cerkev: častilka, ki je zaljubljena v svojega ženina.«

Častiti – Bogu reči 'ti'

Sveti oče je zato povabil, naj na začetku leta ponovno odkrijmo čaščenje kot zahtevo vere: »Če bomo znali poklekniti pred Jezusom, bomo premagali skušnjavo, da bi šli naravnost vsak po svoji poti. Častiti je namreč opraviti izhod iz največjega suženjstva, in sicer samega sebe. Častiti je postaviti Gospoda v središče, da ne bi bili več osredotočeni na sebe. Je dati pravi red stvarem, s tem da damo Bogu prvo mesto. Častiti je postaviti Božje načrte pred moj čas, moje pravice in moje prostore. Je sprejeti nauk Spisov: 'Gospoda, svojega Boga, môli' (Mt 4,10). Svojega Boga: častiti pomeni čutiti, da od blizu pripadaš Bogu. Pomeni reči mu 'ti' v globini, pomeni prinašati mu življenje ter mu tako dovoliti, da vstopi v naša življenja. Pomeni razločevati njegovo tolažbo v svetu. Častiti pomeni odkriti, da je kot molitev dovolj reči: 'Moj Gospod in moj Bog' (Jn 20,28) in pustiti, da te prevzame njegova nežnost.«

Srečati Jezusa brez zahtev

Častiti pomeni srečati Jezusa brez seznama zahtev, temveč samo z eno zahtevo: ostati z Njim, je nadaljeval sveti oče. »Pomeni odkriti, da veselje in mir naraščata s čaščenjem in posledično z milostmi. Ko častimo, Jezusu dovolimo, da nas ozdravi in spremeni. S čaščenjem damo Gospodu možnost, da nas spremeni s svojo ljubeznijo, da razsvetli naše temine, da nam dá moč v šibkosti in pogum v preizkušnjah. Častiti pomeni iti k bistvenemu: to je pot razstrupitve od mnogih nekoristnih stvari, odvisnosti, ki anestezirajo srce in omamljajo um. S čaščenjem se namreč naučimo zavračati to, kar se naj ne bi častito: boga denarja, boga trošenja, boga užitka, boga uspeha, našega ega, povzdignjenega v boga. Častiti pomeni postati mali v navzočnosti Najvišjega ter s tem pred Njim odkrili, da veličina življenja ni v imeti, ampak v ljubiti. Častiti pomeni prepoznati brate in sestre pred skrivnostjo ljubezni, ki presega vsako razdaljo: pomeni zajemati dobro pri izviru, pomeni najti v bližnjem Bogu pogum, da približamo druge. Častiti pomeni znati molčati pred Božjo besedo, da bi se tako naučili izgovarjati besede, ki ne ranijo, ampak tolažijo.«

Dejanje ljubezni

»Češčenje je dejanje ljubezni, ki spremeni življenje,« je izpostavil papež Frančišek. »Je storiti kakor modri: Gospodu prinesti zlata in mu s tem povedati, da ni ničesar dragocenejšega od Njega; darovati mu kadilo in mu tako reči, da se samo z Njim naše življenje dviga k višku; ponuditi mu miro, s katero so se mazilila ranjena in trpeča telesa, ter tako Jezusu obljubiti, da bomo pomagali svojemu bližnjemu, ki je izločen in trpi, kajti tam je On.«

Sem kristjan častilec?

Sveti oče je ob koncu homilije povabil, naj se vprašamo: »Sem kristjan častilec?« Kot je pripomnil, mnogi kristjani, ki molijo, ne znajo častiti. »Najdimo čas za češčenje v naših dneh in ustvarimo prostore za češčenje v naših skupnostih,« je spodbudil. Na nas kot Cerkvi je, da položimo v prakso besede iz Psalma: »Gospod, vsi narodi te bodo častili.« S češčenjem bomo tudi mi, kakor modri, odkrili smisel naše poti. In kakor modri bomo doživeli »silno veselje« (glej Mt 2,10), je sklenil papež Frančišek.