Frančišek: Okoli bolnika ustvariti »človeško ploščad odnosov«

 Andreja Červek – Vatikan

Papež Frančišek je izpostavil, da »krščanski nauk ni tog in vase zaprt sistem, a tudi ni ideologija, ki se spreminja z menjavanjem časov; je dinamična stvarnost, ki se ob tem, da ostaja zvesta svojemu temelju, obnavlja iz roda v rod ter je povzeta v obraz, telo in ime: Jezus Kristus Vstali«.

Sedanji družbeno kulturni kontekst postopoma razjeda zavest o tistem, kar človeško življenje dela dragoceno. Vedno pogosteje je namreč vrednoteno z vidika njegove učinkovitosti in koristnosti, do te točke, da imamo »odvržena življenja« ali »nevredna življenja«, ko ne odgovarjajo zastavljenim kriterijem. V takšni situaciji, ko se izgubijo avtentične vrednote, se po papeževih besedah zmanjšajo tudi neodložljive dolžnosti solidarnosti ter človeškega in krščanskega bratstva. »V resnici si družba zasluži oznako 'civilna', če razvije protitelesa za kulturo odmetavanja, če prizna nedotakljivo vrednost človeškega življenja, če je solidarnost dejansko prakticirana in zaščitena kakor temelj skupnega bivanja,« je izpostavil.

Napisati »gramatiko« oskrbe trpečih oseb

Ko bolezen potrka na vrata našega življenja, se v nas vedno bolj pojavlja potreba, da bi ob sebi imeli nekoga, ki nas gleda v oči, nas drži za roko, nam izkaže nežnost in skrbi za nas kakor dobri samarijan v evangeljski priliki.

Tema oskrbe bolnikov v kritičnih terminalnih fazah življenja Cerkev poziva, da ponovno napiše »gramatiko« oskrbe in skrbi za trpeče osebe. »Primer dobrega samarijana nas uči, kako je nujno spreobrniti pogled srca, kajti velikokrat ta, ki gleda, ne vidi. Manjka mu namreč sočutja.  Kdor gleda brez sočutja, ni vključen v to, kar opazuje, in gre dalje; kdor pa ima sočutno srce, se ga stvar dotakne, zaustavi se in oskrbi.«

Ne samo zdravstveni pristop, ampak predvsem odnosni

Kot je poudaril Frančišek, je »okoli bolnika treba ustvariti resnično in pravo človeško ploščad odnosov, ki medtem ko podpirajo zdravstveno oskrbo, odpirajo za upanje, predvsem v mejnih situacijah, v katerih fizično bolečino spremljata čustven polom in duhovna tesnoba.« Ne zgolj klinični, ampak odnosni pristop k bolniku, ki je obravnavan v edinstvenosti in celovitosti svoje osebe, pomeni dolžnost, da se nikoli nikogar ne zapusti v neozdravljivi bolezni. Človeško življenje zaradi svoje večne namenskosti, ohranja vso svojo vrednost in vse svoje dostojanstvo v kakršnem koli stanju, tudi v negotovosti in šibkosti, in kot tako je vedno vredno skrajnega upoštevanja.

Sveti oče je posebej izpostavil pomembno vlogo hospicev za paliativno oskrbo, kjer se terminalne bolnike spremlja z ustrezno zdravstveno, psihološko in duhovno podporo, da bi lahko z dostojanstvom živeli zadnji del svojega zemeljskega življenja. »Želim si, da ti centri še naprej ostajajo kraji, kjer se z zavzetostjo izvaja 'terapija dostojanstva', s čimer se gojita ljubezen in spoštovanje do življenja,« je dejal.