Poslanica za svetovni dan miru. Mir kot pot upanja: Dialog, sprava in ekološko spreobrnjenje

P. Ivan Herceg DJ - Vatikan

Medtem ko nas upanje vodi po poti miru, pa po njegovih besedah nezaupanje in strah povečujeta »krhkost odnosov in nevarnost za nasilje«. Zato sveti oče v dokumentu, ki je razdeljen na pet poglavij, vabi, da bi bili obrtniki miru, odprti za dialog brez izključevanja in manipulacij ter bi si prizadevali za ekološko spreobrnjenje, ki pomeni »nov pogled na življenje«.

1. Mir, pot upanja ob soočanju z ovirami in preizkušnjami

Mir je dragocena dobrina, predmet našega upanja, po katerem hrepeni vse človeštvo. Upati v mir je človeška drža, ki vsebuje bivanjsko napetost, zaradi katerega je mogoče sedanjost, tudi težavno sedanjost, živeti in sprejeti, če vodi k nekemu cilju in če moremo biti tega cilja gotovi; če je ta cilj tako velik, da opravičuje napornost poti.

2. Mir, pot poslušanja, ki temelji na spominu, solidarnosti in bratstvu

Hibakusha, preživeli atomskih bombardiranj Hirošime in Nagasakija, so med tistimi, ki še danes ohranjajo živ plamen kolektivne zavesti s tem, da pričujejo generacijam za njimi grozo tega, kar se je zgodilo avgusta 1945 ter neizrekljivo trpljenje, ki je temu sledilo… Ne moremo si dovoliti, da bi sedanje in nove generacije izgubile spomin na to, kar se je zgodilo, spomin, ki je zagotovilo in spodbuda za izgradnjo pravičnejše in bolj bratske prihodnosti.

3. Mir, pot sprave v bratskem občestvu

Sveto pismo, še posebej preko besed prerokov, nagovarja vest posameznika in ljudstev glede zaveze Boga s človeštvom. Gre za to, da se opusti željo nadvlade nad drugimi ter se naučiti gledati druge kot osebe, kot Božje otroke, kot brate… Samo z izbiro poti spoštovanja se lahko prekine spiralo maščevanja in se začne hoditi po poti upanja.

4. Mir, pot ekološkega spreobrnjenja

Če nas je slabo razumevanje lastnih načel kdaj privedlo v stanje, da smo opravičevali zlorabo narave ali despotsko gospodovalnost ljudi nad stvarstvom ali pa vojne, krivico in nasilje, moramo kot verujoči priznati, da smo bili nezvesti zakladu modrosti, ki bi ga morali čuvati.

5. Doseže se toliko, kolikor se upa

Pot sprave pa zahteva potrpežljivost in zaupanje. Miru se ne doseže, če se ne upa. Gre predvsem za to, da verjamemo v možnost miru, da verjamemo, da ima tudi drugi isto potrebo po miru. V tem nas lahko navdihuje osvobajajoča, razsvetljujoča, zastonjska, neutrudljiva ljubezen Boga do vsakega od nas.