PAPEŽ

Papež na zadnji dan leta: Bog spreminja zgodovino po malih in ubogih

Danes popoldne, na zadnji dan leta 2019, je papež Frančišek v baziliki sv. Petra vodil slovesne večernice za jutrišnji praznik Marije, Božje Matere. Med slovesnim bogoslužjem je bilo izpostavljeno Najsvetejše. V znamenje zahvale za minulo leto je zadonela zahvalna pesem Te Deum, Tebe Boga hvalimo. Med homilijo je sveti oče spodbudil k srečevanju z drugimi in dejal, da nas Bog ne izbira zaradi naše 'pridnosti', ampak ravno zato, ker smo in se čutimo mali.

Andreja Červek – Vatikan

Bog izbere majhno in prezirano mesto

Izhodišče papeževe homilije so bile besede iz pisma apostola Pavla Galačanom: »Ko pa je nastopila polnost časa, je Bog poslal svojega Sina« (Gal 4,4).

Sin, poslan od Očeta, je postavil svoj šotor v Betlehemu Efráti, »premajhnem, da bi bil med Judovimi vasmi« (glej Mih 5,1); živel je v Nazaretu, mestecu, ki ni nikoli navedeno v Spisih, razen ko pravi: »Iz Nazareta more biti kaj dobrega?« (Jn 1,46), in je kot mrtev bil vržen iz velikega mesta, iz Jeruzalema, križan zunaj njegovega obzidja. »Odločitev Boga je jasna,« je izpostavil sveti oče, »da bi razodel svojo ljubezen, izbere majhno mesto in prezirano mesto, in ko dospe do Jeruzalema se pridruži ljudstvu grešnikov in odvrženih. Nihče med prebivalci mesta se ne zaveda, da Božji Sin, ki je postal človek, stopa po njihovih ulicah, verjetno niti njegovi učenci, ki bodo Skrivnost, navzočo v Jezusu, v celoti razumeli šele z vstajenjem.«

S križa Bog vse pritegne k sebi

Papež je nadaljeval, da besede in znamenja zveličanja, ki jih Jezus opravlja v mestu, povzročijo osuplost in trenutno navdušenje, a niso sprejeti v svojem polnem pomenu: kmalu za tem se jih bo pozabilo, ko bo rimski namestnik vprašal: »Želite svobodnega Jezusa ali Barabo?« Zunaj mesta bo Jezus križan, visoko na Golgoti, da bi bil obsojen s pogledom vseh prebivalcev in zasmehovan z njihovimi sarkastičnimi komentarji. »A od tam, s križa, novega drevesa življenja, bo moč Boga vse pritegnila k sebi. Tudi Božja Mati, ki je pod križem Žalostna, bo na vse ljudi razširila svoje materinstvo. Božja Mati je Mati Cerkve in njena materinska nežnost dosega vse ljudi.«

Bog spremeni zgodovino po ženah z obrobja

V mestu je Bog postavil svoj šotor in od tam se ni nikoli oddaljil! Njegova navzočnost v mestu, tudi v tem našem mestu Rim, »ne sme biti zgrajena, ampak odkrita in razkrita« (glej Evangelii gaudium, 71). Kot je zatrdil papež, smo mi tisti, ki moramo prositi Boga za milost novih oči, ki so zmožne kontemplativnega pogleda oziroma pogleda vere, ki »odkriva Boga, ki prebiva v hišah mesta, na njegovih cestah in na njegovih trgih« (ibid., 71). »Preroki v Spisih opozarjajo na skušnjavo, da bi navzočnost Boga povezovali samo s templjem (glej Jer 7,4): On prebiva sredi svojega ljudstva, hodi z njim in živi njegovo življenje. Njegova zvestoba je konkretna, je bližnjost v vsakdanjem življenju njegovih otrok. Celo več, ko Bog hoče narediti nove vse stvari po svojem Sinu, ne začne v templju, ampak v telesu male in uboge žene iz njegovega ljudstva. Izjemna je ta Božja izbira! Ne spremeni zgodovine preko mogočnih mož v državnih in verskih institucijah, ampak začne z ženami z obrobja imperija, kot je Marija, in z njihovimi nerodovitnimi telesi, kot je Elizabetino.«

Rim – mesto, kamor Bog pošilja svojo besedo

Frančišek se je zatem obrnil na Psalm 147, ki se je bral med bogoslužjem in v katerem psalmist vabi Jeruzalem k slavljenju Boga, kajti On »pošilja na zemljo svojo besedo, njegovo sporočilo hitro teče« (glej Ps 147). Po svojem Duhu, ki v vsakem človeškem srcu izgovarja njegovo Besedo, Bog blagoslavlja svoje otroke in jih opogumlja za delo za mir v mestu. »Nocoj bi želel, da naš pogled na mesto Rim zaobjame stvari z zornega kota, ki je Božji pogled,« je povabil papež. »Gospod se veseli, ko vidi, koliko dobrega je storjeno vsak dan, koliko truda in koliko predanosti je v pospeševanju bratstva in solidarnosti. Rim ni samo komplicirano mesto, z mnogimi problemi, neenakostmi, korupcijo in socialnimi napetostmi. Rim je mesto, kamor Bog pošilja svojo besedo, ki se po Duhu ugnezdi v srce njegovih prebivalcev in jih spodbuja, da verujejo, da kljub vsemu upajo, da ljubijo, ko se borijo za dobro vseh.«

Utripajoče srce Rima

Spomnil je na mnoge pogumne osebe, vernike in nevernike, ki jih je v teh letih srečal in predstavljajo »utripajoče srce Rima«, ter zatrdil: »Zares, Bog ni nikoli nehal spreminjati zgodovine in obraza našega mesta po ljudstvu malih in ubogih, ki v njem prebivajo: njih izbira, jih navdihuje, jih spodbuja k delovanju, jih dela trdne, jih priganja k vzpostavljanju mrež, k oblikovanju krepostnih vezi, k izgrajevanju mostov in ne zidov. In ravne preko teh tisočih potokov žive vode Duha Božja beseda daje mestu rodovitnost in ga iz nerodovitnega dela 'radostno mater otrok' (Ps 113,9).«

Poslušanje je že dejanje ljubezni!

In kaj Gospod prosi Cerkev v Rimu? »Izroča nam svojo besedo in nas spodbuja, naj se poženemo v spopad, naj se vpletemo v srečanje in odnos s prebivalci mesta, kajti 'njegovo sporočilo teče hitro'. Poklicani smo, da se srečamo z drugimi in prisluhnemo njihovemu življenju, njihovemu kriku na pomoč. Poslušanje je že dejanje ljubezni!« je izpostavil sveti oče. »Imeti čas za druge, pogovarjati se, s kontemplativnim pogledom prepoznati navzočnost in delovanje Boga v njihovem življenju, pričevati bolj z dejanji kot pa z besedami novo življenje evangelija je zares služenje ljubezni, ki spreminja realnost. Na ta način namreč v mestu in v Cerkvi kroži nov zrak, pripravljenost podati se pot, preseči stare logike nasprotovanja in pregrad, da bi tako skupaj sodelovali, ko gradimo pravičnejšo in bolj bratsko mesto.«

Bog nas izbira, ker smo mali

Papež Frančišek je homilijo sklenil s spodbudo: »Ne smemo se bati ali pa se čutiti neprimerne za tako zelo pomembno poslanstvo. Zapomnimo si: Bog nas ne izbira zaradi naše 'pridnosti', ampak ravno zato, ker smo in se čutimo mali. Zahvalimo se mu za njegovo milost, da nas je podpiral v tem letu, in z veseljem dvignimo k njemu pesem hvalnico.«