Papež Kongregaciji za zadeve svetnikov: Svetost je resnična luč Cerkve
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Razlog za naše današnje srečanje je pomenljiv: Kongregacija za zadeve svetnikov letos obhaja pol stoletja obstoja. 8. maja 1969 se je namreč sv. Pavel VI. odločil, da bo Kongregacijo za sveto obredje nadomestil z dvema dikasterijema: s Kongregacijo za zadeve svetnikov ter s Kongregacijo za bogoslužje. S takšno odločitvijo je omogočil primerno razporeditev oseb in dela na dveh velikih različnih področjih, da bi lahko bolje odgovorili tako na vedno številnejše prošnje delnih Cerkva kot tudi na koncilsko občutljivost.
V tej polovici stoletja delovanja je vaša Kongregacija pretehtala veliko število biografskih in duhovnih profilov mož in žena, da bi jih predstavili kot vzore in voditelje krščanskega življenja. Številne beatifikacije in kanonizacije, ki so se obhajale v teh zadnjih desetletjih, pomenijo, da svetniki niso nedosegljiva človeška bitja, ampak so nam blizu in nas lahko podpirajo na življenjski poti. So namreč »osebe, ki so izkusile vsakodnevni napor bivanja z njegovimi uspehi in neuspehi; v Gospodu so našle moč za to, da so vedno znova vstale in nadaljevale pot« (Angel Gospodov, 1. november 2019). In pomembno je presojati našo evangeljsko doslednost z različnimi tipologijami svetosti, saj je »vsak svetnik eno poslanstvo; je Očetov načrt, o katerem je potrebno razmišljati in ga udejanjiti, določen trenutek zgodovine, vidik evangelija« (Veselite in radujte se, 19).
Pričevanje blaženih in svetih nas razsvetljuje, privlači ter nas prav tako postavlja pod vprašaj, saj gre za »Božjo besedo«, ki se je učlovečila v zgodovini in nam je blizu. Svetost vedno prežema in spremlja življenje Cerkve, ki roma v času, pogosto na skrit in skoraj nezaznaven način. Zato se moramo naučiti »videti svetost v ljudstvu našega potrpežljivega Boga: v starših, ki z veliko ljubeznijo vzgajajo svoje otroke; v možeh in ženah, ki delajo, da lahko domov prinesejo kruh; v bolnikih, v ostarelih redovnicah, ki so še vedno nasmejane. […] To je večkrat svetost "izza sosednjih vrat", torej tistih, ki živijo blizu nas in so odsev Božje navzočnosti« (ibid., 7).
Vaš Dikasterij je poklican preverjati razne načine junaške svetosti – tako tiste, ki je vidnejša, kot tudi tiste, ki je bolj skrita in manj opazna, a kljub temu izredna. Svetost je resnična luč Cerkve: kot takšno jo je potrebno dati na podstavek, da bi lahko razsvetljevala in usmerjala pot vsega odrešenega ljudstva k Bogu. Gre za vsakodnevno preverjanje, ki ga vaš Dikasterij že od nekdaj opravlja vestno in natančno na raziskovalnem področju, resno in strokovno pri preučevanju virov in dokumentov v postopkih; objektivno in dosledno glede na različne vrste sodbe, ki zadevajo mučeništvo, junaške kreposti, podaritev življenja ali čudeže. Gre za temeljne kriterije, ki jih terjajo teža obravnavane zadeve, zakonodaja in upravičena pričakovanja Božjega ljudstva, ki se izroča priprošnji svetnikov ter se navdihuje pri njihovem zgledu življenja.
Sledeč tej poti, delo Kongregacije omogoča, da sta odpravljena vsaka dvoumnost in dvom ter se pride do polne gotovosti pri razglasitvi svetosti. Vsakega izmed vas spodbujam, naj nadaljuje po poti, ki jo je v približno štirih stoletjih začrtala in prehodila Kongregacija za sveto obredje ter v zadnjih petdesetih letih nadaljevala Kongregacija za zadeve svetnikov. K temu vabim predstojnike, kardinale in škofe člane Dikasterija ter vse uradnike.
Svetovalci so na zgodovinskem, teološkem in medicinskem področju poklicani opravljati svoje delo v polni svobodi vesti; pozorno preučujejo primere, ki so jim zaupani ter oblikujejo ustrezne odločitve preko zrelega premišljevanja, nepristransko ter brez kakršnih koli pogojev. Pravilnik in praksa Dikasterija, kot tudi nadzor predstojnikov, pospešujejo odnos popolne neodvisnosti med tistimi, ki ocenjujejo posamezne dele postopka, ter tistimi, ki oblikujejo ali koordinirajo posebna zasedanja. Gre za to, da je potrebno vedno imeti pred očmi specifična namena primerov, ki sta Božja slava in duhovno dobro Cerkve ter sta tesno povezana z iskanjem resnice in evangeljske popolnosti.
Postulatorji naj se vedno bolj zavedajo, da njihova naloga zahteva držo služenja resnici ter sodelovanja s Svetim sedežem. Naj se ne pustijo voditi materialnim pogledom in ekonomskim interesom, ne iščejo svoje osebne potrditve in naj se predvsem izogibajo vsemu, kar je v nasprotju s pomenom cerkvenega dela, ki ga opravljajo. Naj postulatorji nikoli ne pozabijo, da so primeri beatifikacije in kanonizacije stvarnosti duhovnega pomena, ne gre zgolj za postopke. Zato jih je potrebno obravnavati z izrazito evangeljsko občutljivostjo in moralno doslednostjo. Nekoč sva se s kardinalom Amatom pogovarjala o nujnosti čudeža. Čudež je potreben, saj je prav tam Božji prst. Brez jasnega Gospodovega posega ne moremo iti naprej v postopkih, povezanih s kanonizacijami.
Dragi bratje in sestre, zahvaljujem se vam za prizadevno služenje, ki ga opravljate za vso Cerkev. Preko svojega dela ste blizu predvsem škofom, da bi jih podpirali pri njihovem prizadevanju, da bi se širilo zavedanje, da je svetost najgloblja potreba vsakega, ki je krščen; da je duša Cerkve ter prednostni vidik njenega poslanstva.
