Sveti oče: Poslušanje in dialog. Analize družbenih pojavov kot razločevanje

Andreja Červek – Vatikan

Papež je v nagovoru naredil dva poudarka: poslušati in pogovarjati se. »Nikoli se ne more dati neke smernice, poti, predloga, brez poslušanja,« je izpostavil. Poslušanje je temeljna drža vsake osebe, ki želi kaj storiti za druge. Poslušati situacije, poslušati probleme, poslušati na odprt način in brez predsodkov. »Poslušati pomeni pustiti, da te gane realnost. In včasih tako lastne kategorije padejo ali pa se preuredijo. Poslušanje mora biti prvi korak,« je zatrdil.

Drugi korak je dialog, kar ne pomeni vsiljevati rešitve za probleme. »Če moram poslušati, moram tudi sprejeti realnost, kakršna je, da bi videl, kakšen mora biti moj odgovor,« je zatrdil Frančišek. In kristjanov odgovor, kaj je? »Pogovarjati se z realnostjo, pri tem pa izhajati iz vrednot evangelija, iz stvari, ki nas jih je učil Jezus, brez da bi jih dogmatično vsiljevali, ampak z dialogom in razločevanjem.« Če namreč začnemo s predsodki, z vnaprej sprejetimi dogmatičnimi odločitvami, ne bomo nikoli uspeli dati nekega sporočila. Sporočilo mora po nas priti od Gospoda. Smo kristjani in Gospod nam govori z realnostjo, v molitvi in preko razločevanja.

Papež v izročenem govoru o razločevanju

Sicer pa papež Frančišek v govoru, ki ga je zbranim izročil v branje, izpostavi pomen razločevanja v družbi ter poudari dialog pri pristopanju k družbenim vprašanjem. Orientirati se v svetu, ki se spreminja, je po njegovih besedah dragoceno delo, ki ga opravljajo ustvarjalci revije, še posebej v času hitrih sprememb, ki pri mnogih povzročajo izgubljenost in zbeganost.

Razločevanje v družbi

»Orientirati se pomeni razumeti, kje se nahajamo, kaj so oporne točke, in se zatem odločiti, v katero smer se podati. Orientirati se, da bi potem ostali na mestu, je namreč zapravljen napor,« se začne govor, ki ga je papež Frančišek zbranim ustvarjalcem jezuitske revije Aggiornamenti Sociali želel izročiti v branje. Dodaja, da je takšno razumevanje zelo blizu razločevanju: tudi pri hoji družbe se moramo naučiti in prepoznati glas Duha, ga razlagati z znamenji in se odločiti, da sledimo temu glasu in ne drugim. To je izziv tako na osebni ravni kot na ravni civilne in cerkvene skupnost, kajti Duh skrivnostno deluje v dinamikah družbe: »Tukaj razločevanje nikakor ni lahko. Ni dovolj okrepiti duhovne rahločutnosti, ki ostaja nenadomestljiva; potrebne so specifične kompetence in analize, tiste, ki jim dajete mesto na vaših straneh, zahvaljujoč prispevku mnogih strokovnjakov.«

Ukvarjajo se z različnimi kompleksnimi in spornimi vprašanji, kot so vpliv umetne inteligence na družbo in delo, mejna področja bioetike, migracija, problemi družbene neenakosti, ekonomija, ki upošteva trajnost in okolje, vlaganje v skupnost dobro v konkretnosti sedanjega političnega scenarija. Na vseh teh področjih je naloga revije  Aggiornamenti Sociali ne le zagotavljati zanesljive informacije, ampak bralca spremljati, da se nauči oblikovati svoje mnenje in delovati z večjo odgovornostjo in ne samo zato, ker je nekje slišal, morda celo na podlagi neke fake news.

Papež spodbuja, naj s soočanjem znanstvenih analiz o družbenih pojavih, še naprej gojijo pravilno ravnovesje, ki ga je treba poudarjati, a prav tako biti pozorni, da ne bi podlegli skušnjavi brezčutnega pogleda na realnost. Poudarja, da za kristjane razločevanje družbenih pojavov ne more zanemarjati prednostne izbire za revne. Še preden se jim pomaga, je treba biti na njihovi strani, tudi kadar gledamo na družbene dinamike. O družbi, o njenih vrednotah in njenih protislovjih, nas revni lahko veliko naučijo.

Pot, po kateri se hodi skupaj

Razločevanja družbenih pojavov, pa ne morejo opravljati sami, nadaljuje Frančišek. Nikomur, niti papežu ali Cerkvi, ne uspe zaobjeti vseh relevantnih pogledov: potreben je resen in iskren pristop, ki vključuje vse strani neke zadeve. Potrebna je sinodalna metoda, kar pomeni graditi odnos, ki je sestavljen iz besed in dejanj, opredeliti skupen cilj in ga poskušati doseči. »Gre za dinamiko, v kateri vsak govori s svobodo, a tudi posluša in se je pripravljen učiti in spremeniti. Dialog pomeni graditi cesto, po kateri se hodi skupaj, in, ko je to potrebno, graditi mostove, kjer se pride naproti in se prime za roko. Razhajanj in konfliktov ni treba zanikati ali jih zmanjševati, kar nas pogosto zamika, tudi v Cerkvi. Treba jih je sprejeti, ne da bi ostali blokirani znotraj njih – konflikt ne sme nikoli imeti zadnje besede, ampak da bi odprli nove procese.«

Papež nakaže tri okolja, ki se mu zdijo še posebej pomembna za povezovanje in oblikovanje mrež. Najprej, integracija obrobnih družbenih območij, kjer se nahajajo žrtve kulture odmetavanja. Drugo okolje se nanaša na srečanje med generacijami. Tretje pa predstavlja vlaganje v srečanja in skupne dejavnosti med kristjani in verniki drugih verstev ter vseh ljudi dobre volje.

Obljuba veselja

Zadnji poudarek papeževega govora pa je spodbuda k veselju: »Na koncu vas pozivam, da ne obupate: s prizadevanjem za pravičnost in za skrb za skupen dom je povezana obljuba veselja in polnosti. O tem lahko pričujejo mnogi in zagotovo to doživljate tudi  pri svojem delu: stopiti na stran revnih je srečanje s trpljenjem in krivicami, a tudi s pristnim in nalezljivim veseljem. Delo za pravičnost nam omogoča vstopiti v dinamiko blagrov.«