"Vi, mladi, se ne bojte biti zahtevni do svojih profesorjev, ki morajo biti zato, da bi bili učitelji, tudi priče. In vi, profesorji, se ne bojte biti zahtevni do svojih študentov, da bi mogli izraziti to, kar je v njih najboljše." "Vi, mladi, se ne bojte biti zahtevni do svojih profesorjev, ki morajo biti zato, da bi bili učitelji, tudi priče. In vi, profesorji, se ne bojte biti zahtevni do svojih študentov, da bi mogli izraziti to, kar je v njih najboljše." 

Sveti oče univerzi LUMSA: Odpreti srce in razum

Papež Frančišek se je danes dopoldan v dvorani Pavla VI. srečal z zaposlenimi in študenti Univerze LUMSA ob 80-letnici njenega delovanja. Spregovoril jim je o različnih vrstah odgovornosti ter jih povabil, da bi imeli vedno poleg razuma odprto tudi srce.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Danes ste se zbrali, da bi skupaj praznovali pomenljiv dosežek, lahko bi rekli dosežek zrelosti v razvoju univerze. Pred 80 leti je le-ta nastala kot odgovor na potrebo, ki je bila tedaj, in je še vedno, nujna: to je, formirati vzgojitelje in predvsem vzgojiteljice, s čimer se je odprl svet visokošolske formacije za ženske.

Sam izraz »univerza« kaže na skupnost, pa tudi na konvergenco znanj, v iskanju resnice in čuta za dialog med vsemi moškimi in ženskami na svetu. Gre za pomembno nalogo, katere se je potrebno zavedati in je biti vredni.

V zvezi s tem vam želim izročiti to, kar sem rekel vašim kolegom ene izmed rimskih univerz: »Biti morate dejavni, tudi kot univerza, v projektih podelitve in služenja zadnjim, da bi v našem mestu Rimu rasel čut pripadnosti "skupni domovini". […] Preko dela s projekti, tudi malimi, ki spodbujajo srečanje in solidarnost, se skupaj ponovno pridobi čut zaupanja v življenje« (Govor na Univerzi Roma Tre, 17. februar 2017).

Univerza namreč združuje ne le prizadevanje za formacijo, ampak tudi za vzgojo, ki se začne in konča pri osebi. To je posebej značilno za univerzo, ki je katoliška, pri čemer pridevnik »katoliška« ne pomeni določenega razlikovanja, ampak kvečjemu vzvišen zgled: »Nujno potrebna je vzgoja, ki uči kritično mišljenje in omogoča pot zorenja v vrednotah« (Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 64), posebej »glede dostojanstva človeške osebe ter skupnega dobrega« (ibid, 65). Od tukaj izhaja potreba po tem, da bi ponovno prevzeli odgovornost ob soočanju z obveznostmi, ki določajo univerzitetno ustanovo v tej dobi, v kateri je vedno več komunikacijskih, tehnoloških in globalnih povezovalnih procesov.

1. Predvsem je najprej potrebna odgovornost za doslednost, oziroma za zvestobo in skupnost. Univerzitetna skupnost vedno dela za prihodnost, vendar pa to počne z močnim zavedanjem o koreninah in realističnem dojemanju sedanjosti. Zato z zaupanjem gledam na nove generacije, ki se formirajo na univerzi. Ste protagonisti, ki se zavedajo spremembe, ki izhaja iz vizije in doslednosti, izhajajoč iz perspektive skupnosti: v tem smislu sta kvaliteta in način odnosov, ki jih živite na univerzi, temeljnega pomena.    

2. Iz tega izhaja kulturna in rekel bi misijonarska odgovornost pred svetom. »Kaj je univerza? Kakšna je njena naloga?«, se je spraševal papež Benedikt XVI. v nagovoru najstarejši univerzi prestolnice. In odgovoril je z naslednjimi besedami: »Mislim, da bi se lahko reklo, da je resničen, notranji izvor univerze hrepenenje po spoznanju, ki je lastno človeku. Človek hoče vedeti, kaj je vse to, kar ga obkroža. Hoče resnico« (Insegnamenti, IV, 1 [2008], 81). Ne smemo se bati uporabljati te besede, v duhu iskrenega dialoga. Resnica, svoboda, dobro: to so smernice, glede na katere želim, da bi vaša univerza znala ponujati formacijo, v kateri bo poleg predpisanega znanja prostor tudi za celostno formacijo osebe.

3. Sledi družbena odgovornost univerze. Aktivirati krepostne kroge celostnega razvoja z živimi močmi družbe. Da bi tvegali, je potreben pogum. Odpreti sedeže – v Palermu, Tarantu in Rimu – starim in novim revščinam.

4. Nazadnje obstaja tudi meduniverzitetna odgovornost. Evropa je bila zibelka univerz, vendar pa mora ponovno najti svoj smisel. Naj vaša univerza še naprej deluje v okviru univerzitetnega sistema na vseh stopnjah in posebej s katoliškimi univerzami. Tako se bo ustvarilo uspešno ozračje sodelovanja, izmenjave in medsebojne pomoči pri načrtovanju didaktičnih projektov in ustvarjalnih raziskav, ki so usmerjene v tisto intelektualno dejavno ljubezen, ki ne popušča resnici in se ne zadovolji s povprečnostjo.

Vse vas, študente, profesorje, odgovorne za univerzitetno skupnost, spodbujam, da bi odprli srce in razum. Da se ne bi zadovoljili – predvsem vi, študentje – s trenutnimi trendi, z očitno hegemonistično mislijo, s  svetom, v katerem je različnost razlog za konflikt. Želim vam, da bi čutili zdravo ambicijo po tem, da bi dodali nekaj originalnega, kar bo tudi konkretno in uporabno. Vi, mladi, se ne bojte biti zahtevni do svojih profesorjev, ki morajo biti zato, da bi bili učitelji, tudi priče. In vi, profesorji, se ne bojte biti zahtevni do svojih študentov, da bi mogli izraziti to, kar je v njih najboljše.

Ponovno vam izročam, dragi bratje in sestre, geslo univerze: In fide et humanitate. Tisti »et« pomeni celostno izobraževanje v globaliziranem in razkosanem svetu, polnem nasprotij, ki zahteva mnogo skupnega dela. Resnega, ustvarjalnega, obrtniškega dela, ki vključuje razum, srce in roke.

Prisluhni prispevku
Četrtek, 14. november 2019, 13:47