Sveti oče med homilijo: Ko smo z revnimi, razumemo, kaj ostane in kaj mine

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Jezus preseneča svoje sodobnike in tudi nas

Danes v evangeliju Jezus preseneti svoje sodobnike in tudi nas. Prav tedaj, ko so nekateri hvalili veličasten jeruzalemski tempelj, reče, da od njega ne bo ostal »kamen na kamnu« (Lk 21,6). Zakaj te besede o tako sveti instituciji, ki ni bila zgolj zgradba, ampak edinstveno versko znamenje, hiša za Boga in verno ljudstvo, zakaj te besede? Zakaj prerokovati, da se bo trdna gotovost Božjega ljudstva zrušila? Zakaj, konec koncev, Gospod dopusti, da se zrušijo gotovosti, ko jih je v svetu vedno manj?

Skoraj vse bo minilo, ne vse

Poiščimo odgovore v Jezusovih besedah. On nam danes pravi, da bo skoraj vse minilo. Skoraj vse, vendar ne vse. Na to predzadnjo nedeljo med letom On razloži, da se bodo zrušile, da bodo minile predzadnje reči, ne zadnje: tempelj, ne Bog; kraljestva in dogodki človeštva, ne človek. Minevajo predzadnje stvari, ki se pogosto zdijo dokončne, vendar niso. So mogočne stvarnosti, kot naša svetišča, in strašne kakor potresi, znamenja z neba ter vojne na svetu: nam se zdijo dogodki, ki sodijo na naslovno stran, vendar pa jih Gospod postavi na drugo stran. Na prvi ostane to, kar ne bo nikoli minilo: živi Bog, neskončno večji od vsakega svetišča, ki mu ga zgradimo, ter človek, naš bližnji, ki je vreden več kot vse kronike na svetu. Da bi nam pomagal doumeti, kaj je pomembno v življenju, nas Jezus opozarja na dve skušnjavi.

Skušnjava naglice: pozabljamo na to, kar ostane za vedno

Prva je skušnjava naglice, takoj. Jezus reče, da ni potrebno iti za tistimi, ki pravijo, da bo konec prišel takoj, da se je »čas približal« (v. 8). Oziroma ne smemo slediti tistim, ki širijo paniko in povečujejo strah pred drugim in pred prihodnostjo, saj strah ohromi srce in razum. In vendar kolikokrat dopustimo, da nas zapelje naglica, ko hočemo vedeti vse in takoj, neustavljiva želja po radovednosti, zadnja pompozna ali škandalozna novica, mrke pripovedi, kriki tistih, ki vpijejo močneje in bolj jezno, tistih, ki pravijo "zdaj ali nikoli več". Vendar pa ta naglica, ta vse in takoj, ne prihaja od Boga. Če se trudimo za takoj, pozabljamo tisto, kar ostane za vedno: tekamo za oblaki, ki gredo mimo in izpred oči izgubimo nebo. Ko nas privlači poslednji hrup, ne najdemo več časa za Boga in za brata, ki živi poleg nas. Kako je to res danes! V napetosti tekanja, tega, da bi osvojili vse in takoj, je tisti, ki ostaja zadaj, nadležen. In ima se ga za izmeček: koliko ostarelih, otrok, ki bi se morali roditi, oseb s posebnimi potrebami, revnih, ki se jih ima za nekoristne. Hiti se, ne da bi bili zaskrbljeni, da razdalje naraščajo, da pohlep peščice povečuje revščino mnogih.

Protistrup naglici: stanovitnost

Jezus kot protistrup naglici danes vsakemu predlaga stanovitnost: »S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje« (v. 19). Stanovitnost je iti naprej vsak dan z očmi, uprtimi v to, kar ne mine: v Gospoda in bližnjega. Zato je stanovitnost Božji dar, s katerim se ohranjajo vsi drugi njegovi darovi (prim. Sv. Avguštin, De dono perseverantiae, 2,4). Prosimo za vsakega izmed nas in za nas kot Cerkev, da bi bili stanovitni v dobrem, da ne bi izpred oči izgubili tega, kar šteje.

Kristjan: ne učenec jaza, ampak ti-ja

To je prevara naglice. Jezus nas želi odvrniti še od enega slepila, ko pravi: »Veliko jih bo prišlo v mojem imenu in bodo govorili: "Jaz sem". Ne hodíte za njimi!« (v. 8). To je skušnjava jaza. Kristjan, tako kot ne išče takoj, ampak vedno, ni učenec jaza, ampak ti-ja. Ne sledi sirenam svojih kapric, ampak povabilu ljubezni, Jezusovemu glasu. In kako se prepozna Jezusov glas? »Veliko jih bo prišlo v mojem imenu,« pravi Gospod, vendar se jim ne sme slediti: ni dovolj etiketa »kristjan« ali »katoličan«, da bi bili Jezusovi. Potrebno je govoriti Jezusov jezik, jezik ljubezni, jezik ti-ja. Jezusovega jezika ne govori tisti, ki pravi jaz, ampak tisti, ki izstopa iz lastnega jaza. In kljub temu, kolikokrat tudi tedaj, ko delamo dobro, vlada hinavščina jaza: delam dobro, vendar zato, da bi me imeli za dobrega; darujem, vendar zato, da bi tudi sam nekoč prejel; pomagam, vendar zato, da bi pridobil prijateljstvo tiste pomembne osebe. Tako govori jezik jaza. Božja Beseda pa spodbuja k ljubezni »brez hinavščine« (Rim 12,9), da bi dali tistemu, ki nam ne more povrniti (prim. Lk 14,14), da bi služili ne da bi iskali zahvalo in povračilo (prim. Lk 6,35). Lahko se torej vprašamo: »Ali pomagam komu, od katerega ne bom mogel prejeti? Jaz kristjan, ali imam za prijatelja vsaj enega reveža?«

Ko smo z revnimi, razumemo, kaj ostane in kaj mine

Reveži so dragoceni v Božjih očeh, saj ne govorijo jezika jaza: ne preživljajo se sami, z lastnimi močmi, potrebujejo nekoga, ki bi jih prijel za roko. Spominjajo nas, da se evangelij živi tako, kakor berači, iztegnjeni k Bogu. Prisotnost revnih nas vrača v evangeljsko vzdušje, kjer so blagrovani ubogi v duhu (prim. Mt 5,3). Namesto, da bi nas motilo, ko trkajo na naša vrata, lahko sprejmemo njihov krik na pomoč kot klic, da bi izstopili iz lastnega jaza, da bi jih sprejeli z istim pogledom ljubezni, s katerim jih gleda Bog. Kako lepo bi bilo, če bi bili revni v našem srcu na istem mestu, kot so v srcu Boga! Ko smo z revnimi, ko jim služimo, se naučimo Jezusovih okusov, razumemo, kaj ostane in kaj mine.

Revni: nebeški vratarji, zaklad Cerkve

Tako se vračamo k začetnim vprašanjem. Med mnogimi predzadnjimi rečmi, ki minejo, nas Gospod danes želi spomniti na tisto zadnjo, ki bo ostala za vedno. To je ljubezen, saj je »Bog ljubezen« (1Jn 4,8) in revni, ki vprašuje po moji ljubezni, me vodi naravnost k Njemu. Revni olajšajo vstop v nebesa: zato jih je verski čut Božjega ljudstva videl kot nebeške vratarje. Že od sedaj so naš zaklad, zaklad Cerkve. Razkrivajo nam namreč bogastvo, ki nikoli ne zastara, tisto, ki združuje zemljo in nebesa ter za katero je resnično vredno živeti: ljubezen.