Pri papežu člani Mednarodne zveze katoliških univerz

S papežem Frančiškom so se srečali udeleženci simpozija, ki ga organizira Mednarodna zveza katoliških univerz na temo Nove ločnice za vodje univerz. Prihodnost univerzitetnega zdravja in ekosistema. Sveti oče je med drugim posvaril pred izobraževanjem, ki je omejeno na zgolj tehnično poučevanje, poudaril njegovo etično razsežnost, spregovoril pa je tudi o ubranosti med mislijo, srcem in rokami.

Andreja Červek – Vatikan

Prispevek univerz k celostnemu zdravju človeka

Danes se sistem univerz nahaja pred novimi izzivi, ki izvirajo iz razvijanja znanosti, razvoja novih tehnologij ter zahtev družbe in ki akademske institucije priganjajo, da dajo ustrezne in nove odgovore. Velik pritisk, ki se ga zaznava na različnih področjih družbeno-ekonomskega, političnega in kulturnega življenja, predstavlja izziv za samo poklicanost univerze, predvsem za nalogo profesorjev, da poučujejo, raziskujejo in pripravljajo mlade generacije, da bodo »postali ne samo usposobljeni strokovnjaki različnih disciplin, ampak tudi protagonisti dobrega, ustvarjalni in odgovorni voditelji družbenega in civilnega življenja s pravilnim pogledom na človeka in svet«. »V tem smislu se morajo univerze danes vprašati o prispevku, ki ga lahko in morajo dati za celostno zdravje človeka in za solidarno ekologijo,« je izpostavil papež.

Katoliške univerze in univerzalna odprtost

In če se ti izzivi nanašajo na celoten univerzitetni sistem, pa bi morale katoliške univerze s še večjo ostrino zaznati te zahteve, je nadaljeval Frančišek in spodbudil: »S svojo univerzalno odprtostjo lahko delujete na način, da bo katoliška univerza prostor, kjer se rešitve za civilni in kulturni napredek za osebe in človeštvo zasleduje z vztrajnostjo in strokovnostjo, pri tem pa se upošteva to, kar je kontingentno, ne da bi se spregledalo tisto, kar ima splošno vrednost.« Stare in nove problematike je po papeževih besedah treba proučevati v njihovi specifičnosti in neposrednosti, a vedno znotraj osebnega in globalnega zornega kota. Interdisciplinarnost, mednarodno sodelovanje in podelitev virov so pomembni elementi, da bi se univerza preoblikovala v solidarne in rodovitne projekte, ki bodo v korist človeka, vseh ljudi in tudi samega okolja, v katerem rasejo in živijo.

Jezik misli, srca in rok

Papež Frančišek je poudaril, da izobraževanje, ki je omejeno na zgolj tehnično poučevanje, postane odtujenost izobraževanja. Misliti, da se lahko posredujejo znanja, ki so ločena od etične razsežnosti, bi pomenilo odreči se izobraževanju. »Treba je preseči dediščino iluminizma. Splošno izobraževanje, še posebej na univerzah, ne pomeni samo napolniti glavo s pojmi,« je izpostavil papež in navedel tri jezike: jezik misli, jezik srca in jezik rok. »Na ta način se misli v ubranosti s tistim, kar se čuti in kar se dela; čuti se v ubranosti s tistim, kar se misli in se dela; in se dela v ubranosti s tistim, kar se čuti in misli. Splošna ubranost, ki ni odrezana od celote.«

Ne obstaja brezoseben značaj znanja

Papež je izpostavil, da je treba izhajati iz ideje o vzgoji, ki je razumljena kot teološki proces, usmerjen k cilju in torej proti natančnemu pogledu na človeka. Pomemben pa je tudi epistemološki značaj vzgojno-izobraževalnega področja, ki se nanaša na celoten lok vedenj, ne samo na humanistična, ampak tudi na naravna, znanstvena in tehnološka. Povezanost med znanjem in smotrom pa odpira temo intencionalnosti in vlogo subjekta v vsakem spoznavnem procesu. Tradicionalna epistemologija je to vlogo poudarila s tem, da je brezoseben značaj vsakega znanja postavila kot pogoj za objektivnost, ki mora biti bistvena zahteva univerzalnost in priobčljivosti znanja. »Danes pa številni avtorji izpostavljajo, da ne obstajajo popolnoma neosebne izkušnje: forma mentis, normativna prepričanja, kategorije, kreativnost, eksistencialne izkušnje subjekta predstavljajo 'molčečo razsežnost' znanja, ki pa je vedno navzoča, nepogrešljiv dejavnik za sprejem znanstvenega napredka,« je dejal papež Frančišek.

Izpostavil je še, da ima univerza intelektualno in moralno moč, njena odgovornost pa gre onkraj osebe, ki jo je treba izobraziti, in se razprostira na potrebe celotnega človeštva. Mednarodna zveza katoliških univerz je zato poklicana, da prevzame moralno imperativ in se zavzema za oblikovanje bolj enotne mednarodne akademske skupnosti na eni strani in na drugi strani za utrjevanje mreže med starejšimi in mlajšimi univerzami, z namenom doseganja večje kvalitete kulturnega življenja oseb in narodov.

Audio

Photogallery

Fotografije
Ponedeljek, 4. november 2019, 14:09