Papež sodnikom: 'Ne' razsodbam, ki izpolnjujejo vedno nove želje

Razsodbe, po katerih je osnovni interes invalidne ali ostarele osebe umreti, ne pa se zdraviti; uveljavljanje neutemeljene »pravice do smrti«; razsodbe, ki skrbijo za uresničevanje vedno novih želja – so tematike, ki se jih je papež dotaknil med srečanjem s sodniki in pravniki.

Andreja Červek – Vatikan

S svetim očetom so se srečali člani Študijskega centra Rosario Livatino, ki so se danes zbrali v Rimu na narodnem simpoziju na temo Sodstvo v krizi. Poti za ponovno obuditev pravičnosti. Študijski center nosi ime po italijanskem sodniku Rosariu Angelu Livatinu. 21. septembra 1990 ga je med potjo v službo v mestu Agrigento na Siciliji ubila mafija. Star je bil 38 let. Janez Pavel II. ga je opisal kot »mučenca pravičnosti in posredno vere«. Pred kratkim se je za Livatina zaključil tudi škofijski del postopka za beatifikacijo.

Papež Frančišek je v svojem govoru dejal, da je Livatino še vedno zgled, predvsem za tiste, ki »opravljajo naporno in komplicirano delo sodnikov«. Ko je bil ubit, ga skoraj nihče ni poznal. Delal je na sodišču na periferiji. Ukvarjal se je z zaplembami in zaseganjem lastnine, ki jo je mafija nezakonito pridobila. Svoje delo je opravljal dosledno, z veliko profesionalnostjo in s konkretnimi rezultati. In zato se je mafija odločila, da ga odstrani.

»Livatino ni zgled samo za sodnike, ampak tudi za vse tiste, di delajo na področju prava: zgled s svojo usklajenostjo med vero in delom in z aktualnostjo svojega razmišljanja,« je izpostavil papež. Na neki konferenci je Livatino izrazil zaskrbljenost glede domnevne pravice do evtanazije in takole povedal: »Če vernikovo nasprotovanje temu zakonu temelji na prepričanju, da je človeško življenje božji dar, ki ga človeku ni dovoljeno zadušiti ali prekiniti, je enako utemeljeno nasprotovanje nevernika, ki temelji na prepričanju, da je življenje varovano z naravnim pravom, ki ga ne more kršiti ali spodbijati nobeno pozitivno pravo, od trenutka, ko življenje pripada področju nepogrešljivih dobrin, ki jih ne posameznik ne skupnost ne moreta napadati.«

Kot je dodal papež, se te besede zdijo daleč od razsodb, ki so na področju pravice do življenja včasih bile izrečene v sodnih dvoranah v Italiji in v mnogih demokratičnih ureditvah. Razsodbe, po katerih bi osnovni interes invalidne ali ostarele osebe bil umreti, ne pa se zdraviti; ali pa si – v skladu s pravno znanostjo, ki sama sebe definira kot ustvarjalna – izmislijo »pravico do smrti«, ki je brez kakršnega koli pravnega temelja, in na ta način oslabijo prizadevanje, da se lajša bolečine in se osebe, ki se približuje k zaključku svojega življenja, ne prepusti samim sebi.

Livatino je že zaznal znamenja tistega, kar je prišlo v ospredje v naslednjih desetletjih, in to ne samo v Italiji, in sicer upravičevanje poseganja sodnika na področja, ki mu ne pripadajo, predvsem kar se tiče tako imenovanih »novih pravic«, z razsodbami, za katere se zdi, da bolj skrbijo za uresničevanje vedno novih želja, pri tem pa se ločujejo od vsake objektivne meje.

Papež Frančišek je želel navesti še eno Livatinovo razmišljanje: »Odločiti se pomeni izbrati. In izbrati je ena najtežjih stvari, h kateri je človek poklican. In ravno v tej izbiri, da bi se odločilo, v tej odločitvi, da bi se uredilo, sodnik vernik lahko najde odnos z Bogom. Neposreden odnos, kajti zadostiti pravičnosti je uresničitev sebe, je molitev, je predanost Bogu. Neposreden odnos po ljubezni do sojene osebe. In ta naloga bo toliko lažja, koliko bolj bo sodnik s ponižnostjo zaznal svoje šibkosti, koliko bolj se bo družbi pokazal kot naklonjen in pripravljen razumeti človeka, ki ga ima pred sabo, in mu soditi brez drže nadčloveka, ampak s konstruktivno skrušenostjo.« Kot je dodal Frančišek, je Rosario Livatino s tem razmišljanjem pustil svetel zgled tega, kako se lahko vera v popolnosti izraža v službi civilni skupnosti in njenim zakonom; in kako se lahko poslušnost Cerkvi poveže s poslušnostjo državi.

»Dragi prijatelji,« je sklenil papež, »sloga je vez med svobodnimi ljudmi, ki sestavljajo civilno družbo. S svojim delom pravnikov ste poklicani prispevati k oblikovanju te sloge, pri tem pa poglabljati razloge za skladnost med antropološkimi koreninami, obdelavo načel in smernicami za izvajanje v vsakdanjem življenju.«

Audio
Petek, 29. november 2019, 15:25