Papež sklenil simpozij o vzgoji, pravicah in miru: Dialog je vzgojni kriterij

Andreja Červek – Vatikan

Ne se omejiti samo na pozive k miru

Sveti oče je s svojo navzočnostjo hotel poudariti pomembnost dogodka, ki ga je organizirala lateranska univerza. V svojem govoru je izpostavil nujnost prizadevanja vseh, da se odgovori tistim, ki še vedno trpijo zaradi vojn in konfliktov. »Vzgajati za mir pomeni dati tolažbo in odgovor tistim, žal premnogim, ki jih konflikti in vojne obsodijo na smrt ali jih prisilijo, da zapustijo svoje bližnje, bivališča, izvorne države,« je poudaril papež Frančišek. »Nase moramo vzeti pričakovanja in bridkosti mnogih naših bratov in sester. Ne smemo ostati brezbrižni in se omejiti samo na pozive k miru. Vsi, vzgojitelji in študenti, smo poklicani vsakodnevno graditi in ščititi mir, medtem ko se z molitvijo obračamo na Boga, naj nam ga podari.«

Kritičnost ni dovolj

Odgovornost do novih generacij zahteva predvsem prizadevanje, da se jih formira in posluša ter se tako odgovori na izzive našega časa, ne da bi pri tem zanikali nespremenljivo vrednost resnice. Papež je izpostavil pomembnost »razumljivega in aktualnega jezika«. »Ni dovolj, da smo kritični do preteklosti ali do obstoječega, treba je pokazati ustvarjalnost in predloge za prihodnost, pomagati vsaki osebi, da raste in postane protagonist in ne zgolj gledalec.«

Znati ovrednotiti izkušnjo – tudi negativno

Mir, človeško dostojanstvo, vključevanje in udeležba dokazujejo, kako zelo je potreben »obsežen vzgojni dogovor«, ki je »zmožen posredovati ne samo znanje o tehničnih vsebinah, ampak prav tako in predvsem človeško in duhovno modrost, ki je sestavljena iz pravičnosti, poštenosti, krepostnega obnašanja ter je zmožna uresničiti se v konkretnem«. Kot je opozoril papež, so mladi velikokrat izključeni, ker predlagani cilji niso uresničljivi ali pa so mišljeni samo za zadovoljitev omejenih interesov. »Namesto da mladim generacijam pogojujemo pot v prihodnost, bi jim morali posredovati metodo, ki zna ovrednotiti izkušnjo, tudi negativno – in kaj je bolj negativnega od vojne in nasilja? Metodo, ki gleda dejstva v vzrokih in oblikuje sredstva za preseganje konfliktov in nasprotovanj.«

Posredovali izkušnjo vrednot in kreposti

Za tiste, ki so poklicani vzgajati v luči svojega verstva ali veroizpovedi, to prizadevanje postane tudi način pričevanja in nudenja pomoči drugim, da najdejo alternativni model za zgolj materialnega ali horizontalnega. »Velikokrat se tudi mi, ženske in moški vere, omejimo na podajanje informacij, namesto da bi posredovali izkušnjo vrednot in kreposti. In tako se pred konflikti in potrebo po oblikovanju miru ne zavedamo, da je naše sporočilo v nevarnosti, da postane abstraktno in s tem ostane neslišano, teoretično,« je poudaril Frančišek in opozoril, da ravno okolje, ki se definira »versko«, v resnici pa je ideološko, v nekaterih osebah povzroča občutke nasilja in celo željo po maščevanju. »Pred pomanjkanjem miru ni dovolj sklicevati se na osvoboditev od vojne, razglašati pravice ali uporabljati avtoriteto v njenih različnih oblikah. Predvsem je treba vstopiti v razpravo, obnoviti zmožnost, da smo med osebami, se z njimi pogovarjati in razumeti zahteve, pa čeprav s svojo šibkostjo, ki je dejansko najpristnejši način, da smo sprejeti, ko govorimo o miru.«

Dialog je vzgojni kriterij

In ne samo verniki, temveč vsi, ki jih žene dobra volja, vedo, kako zelo potreben je dialog v vseh njegovih oblikah. »Dialog ne služi samo za preprečevanje in reševanje konfliktov, ampak je način, ki pomaga, da v ospredje pridejo vrednote in kreposti, ki jih je Bog vpisal v srce vsakega človeka in jih je naredil očite v urejenosti stvarstva. Iskati in raziskati vsako priložnost za dialog ni zgolj način življenja ali sobivanja, ampak je prej vzgojni kriterij. Dialog je vzgojni kriterij,« je poudaril Frančišek.

Kard. Tauran, človek dialoga in graditelj miru

Ob koncu govora je sveti oče spomnil še na kardinala Jeana-Louisa Taurana, ki je umrl leta 2018. Opisal ga je kot »človeka dialoga in graditelja miru« ter izpostavil, da je njegovo življenje bilo usmerjeno v dialog: »Predvsem dialog z Bogom, ki ga je Tauran gojil kot kristjan, duhovnik in škof, v katerem je dobil navdih za odločitve in dejanja ter našel tolažbo med boleznijo. Kot drugo, dialog med narodi, vladami in mednarodnimi institucijami, za katerega si je diplomat Tauran prizadeval, da bi pospeševal sklepanje dogovorov in mediacij ali pa predlagal tudi tehnične rešitve za konflikte, ki so ogrožali mir, omejevali človekove pravice in zatemnili svobodo vesti. In tretje, dialog med verstvi, za katerega se je kardinal žrtvoval, ne da bi potrdil že skupne točke, ampak da bi iskal in gradil nove. Pripravljenost za dialog je tudi v bolezni zaznamovala tega duhovnika, zvestega in razpoložljivega, prijatelja, ki je tudi zame bil pomemben lik in v veliko pomoč pri razumevanju mnogih situacij med mojo službo rimskega škofa in Petrovega naslednika.«