1575110655817.JPG

Papež sprejel udeležence srečanja »Cerkev v izhodu. Sprejemanje in perspektive Evangelija veselja«

Papež Frančišek je danes, v soboto 30. novembra, sprejel v avdienco, po štirih letih ponovno v dvorani blagoslovov, okoli 1000 udeležencev mednarodnega srečanja »Cerkev v izhodu. Sprejemanje in perspektive Evangelii Gaudium (Evangelija veselja)«, ki ga je organiziral Papeški svet za pospeševanje nove evangelizacije in je potekalo od četrtka, 28. novembra do sobote, 30. novembra. Iz Slovenije se je srečanja udeležil msgr. Jože Plut, na srečanju pa so bile tudi tri šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja s. Aleša Stritar, s. Polonca Majcenovič in s. Martina Štemberger ter še Joži Bukovšek, iz skupnost Emanuel, ki biva v Rimu.

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Dragi bratje in sestre. V teh dneh se vas je veliko zbralo, prihajajoč iz številnih delov sveta, da bi ponovno vzeli v roke Evangelii gaudium. Za to se vam zahvaljujem. Hvaležen sem pa tudi msgr. Fisichelli za njegove besede in to, da pelje naprej to delo. Prepričan sem, da boste z navdušenjem nesli domov sadove teh dni srečanja.

Z veliko preprostostjo vam hočem reči: veselje evangelija izhaja iz srečanja z Jezusom. In ko srečamo Gospoda, nas preplavi tista ljubezen, ki jo je samo On zmožen. »Ko namreč dovolimo Bogu, da nas popelje onkraj nas samih«, se življenje spremeni in dosežemo svojo najbolj resnično bistvo. Tu je izvir evangeljskega delovanja« (Veselje evangelija, 8). Kajti v tem trenutku se spontano porodi nuja po oznanjanju ter postane nezadržna, četudi brez besed, s pričevanjem. Tako se je začela evangelizacija na velikonočno jutro, z eno ženo, apostolko, Marijo Magdaleno, ki je potem, ko je srečala vstalega Jezusa, Živečega, je evangelizirala apostole. Bila je tam pri Jezusovem grobu s tolikimi občutji žalosti v srcu. Bolečini zaradi izgube Učitelja sta se pridružila strah pred prihodnostjo in zmedenost zaradi morebitne skrunitve groba. Toda njen jok se je spremenil v veselje, njena osamljenost v tolažbo, saj je v Jezusu našla ljubezen, ki nikoli ne razočara, ki ne zapusti niti pred smrtjo, ki da moč, da ponovno najdemo tisto najboljše nas samih. Za vse velja, da se »naša neskončna žalost zdravi samo z neskončno ljubeznijo« (ibid., 265).

Izkušnja številnih oseb današnjih dni ni daleč od izkušnje Marije Magdalene. Nostalgija po Bogu, po neskončni in resnični ljubezni je zakoreninjena v srcu vsakega človeka. Potreben pa je nekdo, ki jo pomaga poživiti. Potrebni so angeli, kakor je bil za Marijo Magdaleno, ki prinašajo dobre novice, angeli iz kosti in mesa, ki se pridružijo, da bi obrisali solze in bi v Jezusovem imenu rekli: »Ne boj se!« (prim. Mt 28,5). Evangelizatorji so kakor angeli, kakor angeli varuhi, glasniki dobrega, ki pa ne izročijo že vnaprej pripravljene odgovore, ampak podelijo vprašanje življenja, enako kot ga je Jezus namenil Mariji, ko jo je poklical po imenu: »Koga iščeš?« (Jn 20,15). Koga iščeš ni kaj iščeš, saj stvari niso dovolj za življenje. Za življenje je potreben Bog ljubezni. In če bi s to njegovo ljubeznijo znali gledati v srca ljudi, ki pogosto, zaradi ravnodušnosti, ki jo vdihujemo in potrošništva, ki nas naredil plitve, pustimo, da gredo mimo nas, kakor da ni nič in bi uspeli predvsem videti potrebo po tem »Koga«, iskanje te ljubezni, ki traja večno, vprašanje o smislu življenja, o bolečini, o izdaji, o osamljenosti. To so zaskrbljenosti, za katere ne zadostujejo recepti in predpisi, ampak je potrebno hoditi, hoditi skupaj, biti njihovi sopotniki...

Sobota, 30. november 2019, 13:04