Papež izročil po eno vrstico rimski skupnosti, duhovnikom in pastoralnim ekipam

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Vrstica iz Psalma 46 za rimsko skupnost (Ps 46,5)

Za prvo (vrstico) čutim, da je namenjena vsem, vsej škofijski rimski skupnosti. Je vrstica iz psalma z odpevom: »Reka s svojimi tokovi razveseljuje Božje mesto« (Ps 46,5). Kristjani, ki prebivajo v tem mestu, so kakor reka, ki izvira iz templja, saj prinašajo Besedo življenja in upanja, ki je sposobna oploditi puščavo v srcih, kakor tok vode, opisan v videnju preroka Ezekijela (prim. 47. poglavje), ki oplaja puščavo Arábo in ozdravlja slane vode brez življenja Mrtvega morja. Pomembno je, da vodni tok izvira iz templja in je namenjen v sovražna obličja zemlje. Mesto ne more drugače, kot da se razveseli, ko vidi kristjane, ki postajajo veseli oznanjevalci, odločeni, da podelijo z drugimi zaklade Božje Besede in si prizadevajo za skupno dobro. Teren, za katerega se je zdelo, da bo za vedno ostal suh, pokaže svoje izjemne zmožnosti, saj postane vrt z vedno zelenečimi drevesi, katerih listje in sadovi imajo zdravilno moč. Ezekijel razloži od kot takšna rodovitnost: »Kajti voda, ki ga napaja, teče iz svetišča« (Ezk 47, 12). Bog je namreč skrivnost te moči novega življenja!

Da bi se Bog res veselil, ko nas bo videl v gibanju pripravljene s srcem prisluhniti svoje uboge, ki vpijejo k Njemu. Da bo mati Cerkev v Rimu lahko okušala tolažbo, ko bo ponovno videla poslušnost in pogum svojih otrok, navdušenih za ta novi letni čas evangelizacije. Srečati druge, vstopiti v dialog z njimi, prisluhniti jim s ponižnostjo, zastonjskostjo in uboštvom srca… Vabim vas, da bi živeli vse to, ne kot mučno prizadevanje, ampak z duhovno lahkotnostjo. Namesto, da nas vodi tesnoba po dosežkih, je bolj pomembno razširiti zaznavanje, da razberemo navzočnost in delovanje Boga v mestu. To je kontemplacija, ki se porodi iz ljubezni.

Duhovnikom vrstica iz pisma Korinčanom (1Kor 3,11)

Vam duhovnikom pa želim posvetiti vrstico iz današnjega drugega berila Prvega pisma Korinčanom: »Drugega temelja namreč nihče ne more postaviti namesto tistega, ki je že položen, in ta je Jezus Kristus« (1Kor 3,11). To je vaša naloga, srce vašega poslanstva, da pomagate skupnosti biti vedno ob Gospodovih nogah in poslušati Besedo; jo držati daleč od vsake posvetnosti, od škodljivih kompromisov; ohranjati temelj in sveto korenino duhovne stavbe; braniti jo pred krvoločnimi volkovi, pred tistimi, ki jo želijo speljati stran od poti evangelija. Kakor Pavel ste tudi vi modri arhitekti (prim. 1Kor 3,10). Modri zaradi tega, ker se zavedate, da katera koli druga ideja ali resničnost, ki bi jo namesto evangelija polagali v temelj Cerkve, bi morda zagotavljala večji uspeh, morda takojšnjo tolažbo, a bi neizogibno pripeljala do zrušitve duhovne zgradbe!

Od kar sem rimski škof, sem številne med vami bolj od blizu spoznal, občudoval vero in ljubezen do Gospoda, bližino ljudem in velikodušnost v skrbi za revne. Četrti mesta poznate bolje kot nihče drug ter ohranjate v srcu obraze, nasmehe in solze številnih ljudi. Opustili ste ideološka nasprotovanja ter osebno potegovanje za vodilne vloge in tako napravili prostor za tisto, kar od vas zahteva Bog. Realizem tistega, ki stoji z nogami na tleh in ve »kako potekajo stvari tega sveta«, vam ni onemogočil letenja v višave z Gospodom ter sanjanja na veliko. Bog naj vas blagoslovi. Naj bo veselje domačnosti z Njim najboljša nagrada za vse dobro, ki ga vsak dan storite.

Vrstica namenjena članom pastoralnih ekip (Jn 2,18-19)

In končno vrstica za vas, člane pastoralnih ekip, ki ste tukaj, da bi od škofa prejeli posebno pooblastilo. Nisem mogel, da je ne bi vzel iz evangelija (Jn 2,13-22), kjer se Jezus obnaša božansko izzivalno. Da bi lahko stresel topost ljudi in jih pripeljal do korenitih sprememb, včasih Bog izbere krepak način delovanja, da s tem prekine določeno situacijo. Jezus s svojim delovanjem želi povzročiti spremembo hoje, spremembo smeri. Isti način so imeli številni svetniki, saj so bila nekatera njihova obnašanja, nerazumljiva za človeško logiko, sad intuicije, ki jo je prebudil Sveti Duh in so imela namen izzvati njihove sodobnike ter jim pomagati razumeti, da »moje misli, niso vaše misli«, kakor pravi Bog po preroku Izaiju (Iz 55,8).

Da bi prav razumeli današnji evangeljski dogodek, je potrebno poudariti pomembno podrobnost. Prodajalci so se nahajali na dvorišču poganov, na kraju, ki je bil dostopen nejudom. Ravno to dvorišče je bilo spremenjeno v tržnico. Bog namreč hoče, da je njegov tempelj hiša molitve za vsa ljudstva (prim. Iz 56,7). Od tu izhaja Jezusova odločitev, da prevrne mize menjalcem denarja in odžene živali. To očiščenje svetišča je bilo potrebno zato, da bi Izrael ponovno odkril svojo poklicanost, da je luč za vsa ljudstva, torej malo ljudstvo izbrano, da je v službi zveličanja, ki ga Bog želi dati vsem. Jezus ve, da ga bo to izzivanje drago stalo. In ko ga vprašajo: »Kakšno znamenje nam pokažeš, ko tako delaš? (Jn 2,18), jim Gospod takole odgovori: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom obudil« (v. 19).

Ravno ta vrstica je, ki jo želim nocoj izročiti vam, pastoralne ekipe. Zaupana vam je naloga, da pomagate vašim skupnostim in pastoralnim delavcem pri doseganju prebivalcev tega mesta tako, da odkrijete nove poti za srečanje s tistim, ki je oddaljen od vere in Cerkve. Toda, pri opravljanju te službe ponesite v sebi to zavest, to zaupanje, da ni človeškega srca, v katerem se Kristus ne bi hotel ali bi mogel ponovno roditi. V našem življenju grešnikov se nam pogosto zgodi, da se oddaljimo od Gospoda in ugasnemo Duha. Podiramo Božji tempelj, ki je vsak od nas. Pa vendar to ni nikoli dokončno stanje, saj Gospodu zadostujejo trije dnevi za ponovno postavitev templja v nas!

Nihče, ki je od zla ranjen, ni na tej zemlji obsojen na večno ločitev od Boga. Na pogosto skrivnosten, a realen način naredi Gospod nove špranje, torej želje dobrega in lepega, ki napravijo prostor za evangelizacijo. Včasih se lahko naleti na nezaupanje in sovražnost, a se zaradi tega ni treba ustaviti, temveč ohraniti prepričanje, da Bogu zadostujejo trije dnevi za obuditev svojega Sina v srcu človeka. To je zgodovina tudi nekaterih med nami, torej temeljito spreobrnjenje, ki je sad nepredvidenega delovanja milosti. Mislim na 2. vatikanski koncil: »Ker je namreč Kristus za vse umrl in ker je poslednja človekova poklicanost v resnici samo ena, torej božja, moramo biti prepričani, da Sveti Duh na način, ki je znan Bogu, vsem ljudem podarja možnost, da so pridruženi velikonočni skrivnosti« (v. 22).

Naj nam Gospod da, da bomo vse to izkusili v našem evangelizacijskem delovanju. Da bomo lahko rastli v veri v velikonočno skrivnost in bili pridruženi njegovi »gorečnosti« za našo hišo. Srečno pot!