Papež Frančišek: Cerkev trpi z ranjenimi zakonskimi pari

Cerkev je blizu ranjenim zakonskim parom. In ko se trudi biti nepristranska in objektivna v iskanju resnice zlomljenega zakona, Cerkev ni nikoli tuja tistim, ki trpijo, je dejal papež udeležencem tečaja rimske rote o pastoralni oskrbi ranjenih parov.

Andreja Červek – Vatikan

Papež Frančišek se je danes dopoldne srečal s približno štiristo udeleženci tečaja o varovanju zakonske zveze in pastoralni oskrbi ranjenih parov, ki ga je organiziralo sodišče rimske rote. V svojem govoru je najprej zagotovil materinsko skrb Cerkve za ranjene zakonske pare, zatem pa izpostavil, da je krščanski zakon povezan s poslanstvom oznanjevanja evangelija.

Vstopiti v življenje oseb, ki trpijo

Tema tečaja je združila dve pomembni področji: varovanje zakona in pastoralno skrb za ranjene pare. Kot je dejal papež, Cerkev pred različnimi bolečimi situacijami, ki jih zakonca lahko srečata na poti, izraža svojo skrb in materinsko pozornost. Izpostavljeni tipologiji se po njegovih besedah »ne moreta obravnavati z zgolj birokratskim, skorajda mehaničnim pristopom. Prej gre za to, da se vstopi v življenje oseb, ki trpijo in ki so žejne vedrine in sreče kot osebe in kot pari.«

Cerkev ne gleda stran in ne gre mimo

Rane v zakonu imajo danes mnoge in različne vzroke: psihološke, fizične, okoljstvene, kulturne. Včasih so povzročene zaradi zaprtosti človeškega srca pred ljubeznijo, zaradi greha, ki se nas vseh dotakne.

»Želel bi samo povedati,« je zatrdil Frančišek, »da ti vzroki kopljejo globoke in grenke brazde v srce oseb, krvaveče rane, pred katerimi Cerkev ne bo mogla nikoli obrniti obraza na drugo stran in iti mimo. In zato Cerkev, ko se sreča s temi stvarnostmi ranjenih parov, z njimi najprej joče in trpi; približa se z oljem tolažbe, da bi lajšala in zdravila; nase želi naložiti bolečino, ki jo sreča. In če se zatem trudi biti nepristranska in objektivna v iskanju resnice zlomljenega zakona, Cerkev ni nikoli, ne človeško in ne duhovno, tuja tistim, ki trpijo. Nikoli ji ne uspe biti neosebna ali hladna pred temi žalostnimi in mučnimi življenjskimi zgodbami.«

In zato tudi pri svojih kanonskih in pravnih postopkih vedno išče samo dobro ranjenih oseb, išče resnico njihove ljubezni; nima drugega v mislih, kakor podpirati njihovo pravo in željeno srečo, ki preden je osebno dobro, za katero človeško upamo, je dar, ki ga Bog poklanja svojim otrokom in ki od Njega prihaja.

Proces vodi Sveti Duh

Zato se morajo pravniki, vpletene strani in priče v vsakem cerkvenem primeru, ki se ukvarja z ranjenim zakonom, vedno najprej izročiti Svetemu Duhu, da bi pod Njegovim vodstvom lahko poslušali s pravim kriterijem in bi znali pregledati, razločevati in odločiti. Papež je poudaril, da je to zelo pomembno: »Proces ni neka matematična stvar, da bi enostavno pogledali, kateri razlog je tehtnejši. Ne. Tu je Sveti Duha, ki mora voditi proces, vedno. Če ni Svetega Duha, kar počnemo ni cerkveno.«

Krščanski zakon kot ga je hotel Jezus

Tečaj je posebej obravnaval tudi pozorno skrb Cerkve, da bi zakon krščanskih zakoncev bil to, kar je Gospod Jezus hotel, da bi bil. Sv. Pavel ga je primerjal z združitvijo Kristusa s Cerkvijo, njegovim telesom, ki ga On ljubi kakor svojo nevesto z neminljivo ljubeznijo vse do žrtvovanja na križu, da bi se tako uresničila volja Očeta, da iz vsega človeštva naredi Božjo družino.

Četudi zakon lahko krščanska zakonca napolni z veseljem ter s človeško in duhovno polnostjo, pa ne smeta nikoli pozabiti, da sta poklicana, kot osebi in kot par, hoditi vedno v veri, hoditi v Cerkvi in s Cerkvijo, hoditi skupaj po poti življenja. V Novi zavezi je namreč krščanski zakon živet kot pot vere, kot intimna zaupna združitev zakoncev, ki sta stebra domače Cerkve.

Zakonca kot učenca misijonarja

Po papeževih besedah se zakrament zakona ne improvizira. Nanj se zakonca morata pripraviti kot zaročenca: »Ni dovolj, da se krščanska zaročenca pripravita, da postaneta zakonca, s tem da dosežeta dobro psihološko, čustveno, odnosno in načrtovalno integracijo, čeprav je ta potrebna za stabilnost njune prihodnje zveze. V sebi morata gojiti in postopoma spodbujati rast tiste posebne poklicanosti, da se oblikujeta kakor krščanska zakonca. To pomeni znotraj krščanske poklicanosti gojiti posebno poklicanost, da postanega učenca misijonarja kot zakonca, pričevalca evangelija v družinskem, delovnem, družbenem življenju, tam, kamor ju Gospod kliče.« Na ta način lahko zaročenca raseta, medtem ko se hranita z molitvijo, evharistijo in spravo, z iskreno skrbjo drug za drugega, s predanostjo bratom, ki jih srečata.

Vloga pastirjev, škofov in duhovnikov

Papež je pri tem spomnil na dva sveta zakonca Akvilo in Priskilo, ki sta bila prijatelja in sodelavca sv. Pavla, in ju postavil za »zelo lep zgled poklicanosti k zakonskemu apostolatu«. Apostol Pavel je v njima našel dragocena sodelavca, ki ju ni on izbral in poklical, ampak Gospod. Tako morajo tudi škof, župnik, stalni diakon z ženo pomagati parom zaročencev, ki jih pripravljajo, da bodo žive in apostolske celice župnijskih skupnosti.

Cerkev je v svoji župnijski strukturi konkretno skupnost družin, ki so poklicane, da kakor Akvila in Priskila postanejo priče evangelija na njenem ozemlju. To sinergijo udejanja Sveti Duh in zatorej je treba klicati Duha tudi za ta apostolski proces, ki ni lahek, ni pa tudi nemogoč. »Spodbujam pastirje, škofe in duhovnike, da pospešujejo, podpirajo in spremljajo ta proces, da se bo tako Cerkev prenavljala in vedno bolj postajala kapilarna mreža skupnosti družin, ki so pričevalke in misijonarke evangelija.«

Audio
Sobota, 30. november 2019, 12:44