Papež Frančišek: Cerkev ali oznanja ali ni Cerkev

Andreja Červek – Vatikan

»Cerkev v izhodu« ni nek modni izraz

Sveti oče v intervjuju pojasni, da je vedno opozarjal, kako »oznanjevanje Jezusa in njegovega evangelija vedno pomeni določen izhod in hojo«. »Cerkev v izhodi ni nek izraz mode, ampak je zapoved Jezusa, ki v Markovem evangeliju pravi svojim, naj gredo po vsem svetu in pridigajo evangelij vsem ljudem. Cerkev je ali v izhodu ali pa ni Cerkev. Ali oznanja ali ni Cerkev,« poudarja papež. Pojasni, da »če Cerkev ne gre ven, se pokvari, izpridi se. Postane neka druga stvar« ali pa »duhovno združenje, multinacionalka, ki izvaja iniciative in daje sporočila z etično-versko vsebino«. V vsem tem ni nič slabega, pripomni papež, »a to ni Cerkev«, kajti konča se z »udomačitvijo Kristusa«, govori »v imenu določene ideje o Kristusu« in tako nastanejo »mali podjetniki cerkvenega življenja«, namesto da bi se pričevalo o Jezusovem delu in razvnelo srečanje njim. Treba je upoštevati, da »poslanstvo Cerkve v izhodu ni samo nek program, namera, ki jo je treba uresničiti z naporom volje«. Kristus je namreč ta, ki Cerkev »vodi ven iz nje same«, Sveti Duh je ta, ki »te potiska in te pelje«.

Apostolska dela kot paradigma

Papež se sklicuje na Apostolska dela, kjer protagonisti niso apostoli, ampak Sveti Duh. Izkušnja dvanajsterih je kakor »paradigma, ki velja vedno. Je dogodek, zgodba, v kateri so učenci vedno na drugem mestu, po Svetem Duhu, ki najprej deluje, pripravlja srca.« Zato papež Frančišek izpostavi, kako »je krst dovolj, da postanemo oznanjevalci evangelija«. Misijonstvo je namreč delo Svetega Duha. Brez njega postane zgolj »načrt za osvajanje«, versko ali pa morda ideološko osvajanje. Odveč se je torej vznemirjati. Ni treba, da mi organiziramo, da se deremo.

Privlačnost Cerkve

Cerkev namreč raste s privlačnostjo, kakor je to že poudaril Benedikt XVI., raste s pričevanjem o Gospodovih delih. Ne gre za prepričevanje, za utemeljevanje, za razumevanje ali izvajanje pritiska ali prisiljevanje. Ne gre za odločitev, ki se jo sklene za mizo, ne gre za aktivizem, s katerim bi naredili misijonski vtis. Po Frančiškovih besedah gre za »ljubečo privlačnost«, za »zaljubljenost« v Kristusa. Če je On ta, ki nas privlači, »se bodo drugi tega zavedali brez napora« in »ni potrebe, da bi to morali pokazati in še manj razkazovati«. Misijonstvo zatorej ni projekt nekega podjetja in niti »ni nek spektakel, ki se ga organizira, da bi potem prešteli, koliko ljudi se ga je udeležilo zaradi dobre propagande«. Misijonstvo s svojo »skrivnostno rodovitnostjo« počiva v kreposti zavedanja, da brez Jezusa ne moremo storiti ničesar. »Vrh verske svobode pomeni pustiti, da nas nosi Duh, pri tem pa se odpovedati preračunavanju in kontroliranju vsega,« zatrdi sveti oče.