Papež pavlinkam: Zima je čas za vrnitev k bistvenemu
Andreja Červek – Vatikan
Tema generalnega kapitlja je bila Vstani in pojdi ter zaupaj obljubi. Gre za svetopisemsko temo, ki spominja na izkušnjo Mojzesa, Abrahama in Božjega ljudstva na splošno. »Zgodovina zveličanja,« je zatrdil papež, »tako posamezne osebe kot ljudstva, je ukoreninjena v pripravljenosti, da se odpravi, zapusti, stopi na pot, ne iz lastne iniciative, ampak kot odgovor na klic in z zaupanjem v obljubo.«
Papež Frančišek je zbranim pavlinkam dejal, da je v teh »krhkih in težkih časih« bolj kot kadarkoli prej potrebna vera: »Mnogi pravijo, da posvečeno življenje doživlja zimo. Lahko da je res tako, kajti poklicev primanjkuje, povprečna starost se dviguje in zvestoba obveznostim, prevzetim z zaobljubami, ni vedno takšna, kot bi morala biti. V tej situaciji je velik izziv preživeti zimo, da bi ponovno zacveteli in rodili sad.« Hladnost družbe, ki je včasih navzoča znotraj Cerkve in tudi posvečenega življenja, nas po papeževih besedah spodbuja, da gremo h koreninam, da živimo korenine: »Zima, tudi v Cerkvi in posvečenem življenju, ni čas nerodovitnosti in smrti, ampak ugoden čas, ki dopušča vrnitev k bistvenemu. Za vas: ponovno najti elemente pavlinskega preroštva, ponovno odkriti apostolsko in misijonarsko pot, ki ne more manjkati pri hčeri sv. Pavla, na način, da se bo mogoče naseliti na miselnih obrobjih in bivanjskih obrobjih.«
Pavlinke, ki so nastale »za Besedo«, za oznanjevanje svetle poti življenja, kar je evangelij Jezusa Kristusa, v svoji DNA nosijo »misijonarsko drznost«. »Naj te drznosti nikoli ne zmanjka, zavedajoč se, da je protagonist poslanstva Sveti Duh,« je izpostavil papež in predlagal, naj se med generalnim kapitljem vprašajo, kako izraziti pavlinsko preroštvo kot odgovor na klice, ki jih prejemajo v današnjem času.
»Gre za to, da stopite na ulice sveta, s kontemplativnim pogledom, polnim sočutja do moških in žensk našega časa, lačnih blagovesti evangelija. Čutiti se del ustanove v izhodu, v misijonstvu, vse moči dati na razpolago evangelizaciji. Pustiti, da nas stvarnost, v kateri živimo, izzove, pustiti, da nas ta stvarnost vznemiri. Stalno iskati poti bližine, v srcu ohranjati zmožnost, da čutimo sočutje do mnogih potreb, ki nas obdajajo,« pri čemer je papež posebej poudaril pomen sočutja, ki je zelo evangeljska beseda. »Biti misijonarke s pričevanjem življenja, ki je osredotočeno na Kristusa, pri vas predvsem preko uredniškega, digitalnega in multimedijskega dela, medtem ko pospešujete kritično formacijo o uporabi medijev in biblične animacije.«
A kot je nadaljeval papež, je vse to nemogoče brez vere: »Vere Abrahama, ki je trden v upanju veroval proti vsakemu upanju (Rim 4,18); vere Marije, ki, ne da bi razumela skrivnosti, ki jo je zajela, veruje in privoli: 'Zgôdi se mi po tvoji besedi!' (Lk 1,38); vere Petra, ki pravi: 'Gospod, h komu naj pojdemo? Ti imaš besede večnega življenja' (Jn 6,68).«
V času utrujenosti in razočaranja, Bog zapove Eliji: »Vstani in jej« (1 Kr 19,5). »Ne dopustite, da bi ostale blokirane zaradi utrujenosti in vdanosti … Ne podlezite duhu vdanosti!« je papež spodbudil pavlinke. »Dolga in rodovitna je pot, ki ste jo prehodile. In dolga je tudi pot, ki jo še morate prehoditi. Hranite s kruhom Besede, pojdite naprej, sredi luči in senc kulturnega okolja, v katerem živimo, zveste pogledu, ki vam je lasten, to pomeni, da ni na prvem mestu moralna sodba, ampak iskanje priložnosti za sejanje Besede, s fantazijo komunikacije. Tako sa razlagate žejo in lakoto naših sodobnikov: žejo po Bogu, lakoto po evangeliju. In vse to z razločevanjem in s sočutjem, ki izhajata iz zaupanja v Boga, Boga zgodovine. V tem kontekstu vas spodbujam, da poživite dar vere in se vedno pustite razsvetliti Besedi. Ta je središče vašega osebnega in skupnostnega življenja, pri bogoslužju in molitvi lectio divina. Beseda, ki ohranja prižganega apostolskega duha vaše ustanove.«
»Vstani in pojdi.« Glagol »vstani« ustreza grškemu izrazu anastasis, vstajenje. Je velikonočni glagol. Prav tako je »poročni glagol«, kakor se pojavi v Visoki pesmi (glej Vp 2,10.13). Vstati in iti, kakor Marija Magdalena ob zori vstajenja (glej Jn 20,1-2); kakor Peter in drugi učenec, ki tečeta h grobu (glej Jn 20,3-4); in predvsem kakor Marija, ko je obiskala Elizabeto (glej Lk 1,39). »Hoditi z izvirnostjo, ki prihaja od Duha, in z ustvarjalnostjo, ki je značilna za vašega ustanovitelja. Iti ven, v naglici, kakor Devica Marija in sv. Pavel, tako tudi vi sporočajte z življenjem in apostolskimi deli dobro novico moškim in ženskam današnjega časa. Ne izgubljajte časa,« je dejal papež in sklenil z besedami sv. Pavla: »Gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal« (1 Kor 9,16).
