Papež Frančišek med pridigo pri sveti maši na misijonski dan v baziliki sv. Petra. Papež Frančišek med pridigo pri sveti maši na misijonski dan v baziliki sv. Petra. 

Papež med homilijo: Ali želiš potešiti Jezusov nemir? Pojdi vsem naproti z ljubeznijo

Danes, v nedeljo, 20. oktobra, dopoldan je papež Frančišek v vatikanski baziliki daroval sveto mašo ob svetovnem misijonskem dnevu. V homiliji je poudaril, da je življenje vsakega kristjana dragoceno poslanstvo, dar, ki ga je potrebno podariti. Povabil je, naj gremo vsem naproti z ljubeznijo.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Iz beril bi rad izluščil tri besede: samostalnik, glagol in pridevnik. Samostalnik je gora. O njej govori Izaija, ko prerokuje o Gori hiše Gospodove, nad griči, h kateri bodo hiteli vsi narodi (prim. Iz 2,2). Gora se ponovno pojavi v evangeliju, saj Jezus, po svojem vstajenju, učencem pokaže kot kraj srečanja goro v Galileji, prav v tisti Galileji, v kateri živi veliko različnih ljudstev, »Galileja ljudstev« (prim. Mt 4,15). Skratka, zdi se, da je gora kraj, kjer se Bog rad dogovarja za srečanje s celotnim človeštvom. Gre za kraj srečanja z nami, kakor kaže Sveto pismo od Sinaja do Karmela vse do Jezusa, ki je razglasil blagre na gori, se spremenil na gori Tabor, dal življenje na Kalvariji in šel v nebo z Oljske gore.  Gora, kraj pomembnih srečanj med Bogom in človekom, je tudi kraj, kjer je Jezus preživel ure in ure v molitvi (prim. Mr 6,46), da bi združil zemljo z nebesi, nas, svoje brate, z Očetom.

Poslanstvo se začenja na gori

Kaj nam pove gora? Da smo poklicani približati se Bogu in drugim: Bogu, Najvišjemu, v tišini, v molitvi, tako da se distanciramo od opravljanja in obrekovanja, ki zastrupljata. Pa tudi drugim, ki se z gore vidijo z druge perspektive, z Božje, ki kliče vsa ljudstva: z višave se vidi druge kot celoto in se odkrije, da je le celota tista, ki dá harmonijo lepote. Gora nas spominja, da se bratov in sester ne sme izbirati, ampak objeti, s pogledom in predvsem z življenjem. Gora povezuje Boga in brate v edini objem, objem molitve. Gora nas vodi v višave, daleč od mnogih materialnih stvari, ki minejo; vabi nas, da bi ponovno odkrili to, kar je bistveno, kar ostane: Boga in brate. Poslanstvo se začenja na gori: tam se odkrije to, kar je pomembno. V središču tega misijonskega meseca se vprašajmo: kaj je zame pomembno v življenju? Kateri so vrhovi, kamor ciljam?

Pridite, povzpnimo se na Gospodovo goro

Samostalnik gora spremlja glagol povzpeti se. Izaija nas spodbuja: Pridite, povzpnimo se na Gospodovo goro (prim. 2,3). Nismo rojeni zato, da bi bili na zemlji, da bi se zadovoljili s plitvimi stvarmi, rojeni smo, da bi dosegli višave, da bi srečali Boga in brate. Vendar pa se je za to potrebno povzpeti: potrebno je pustiti horizontalno razsežnost življenja, se boriti proti gravitacijski sili egoizma, uresničiti izhod iz lastnega jaza. Zato je vzpon zahteven, vendar pa je edini način za to, da bi vse videli bolje, tako kot kadar se gre v hribe in samo na vrhu uzremo najlepši razgled in razumemo, da ga ne bi mogli osvojiti drugače kot preko tiste poti, ki se je vedno vzpenjala.

Da bi lahko oznanjevali, se je potrebno odpovedati

In tako kot se na goro ne more dobro hoditi, če je človek obtežen s stvarmi, se je potrebno tudi v življenju razbremeniti tistega, kar ne služi. To je tudi skrivnost poslanstva: zato da bi lahko odšli, je potrebno pustiti; da bi lahko oznanjevali, se je potrebno odpovedati. Verodostojnega oznanila ne sestavljajo lepe besede, ampak dobro življenje: življenje služenja, ki se zna odpovedati mnogim materialnim stvarem, ki pomanjšujejo srce, nas delajo za ravnodušne in zapirajo same vase; življenje, ki se oddalji od nekoristnosti, ki napolnjujejo srce, in najde čas za Boga ter za druge. Lahko se vprašamo: Kako je z mojim vzponom? Ali se znam odpovedati težki in nekoristni prtljagi posvetnosti, da bi se povzpel na Gospodovo goro? Moja pot se vzpenja, ali je povzpetništvo?

Poslanstvo je, povzpeti se na goro in moliti za vse…

Če gora spominja na to, kar je pomembno – Bog in bratje –, in glagol povzpeti se na to, kako tja priti, danes še tretja beseda odmeva najglasneje. To je beseda vsi, ki prevladuje v berilih: »vsi narodi« je dejal Izaija (2,2); »vsi narodi«, smo ponavljali v psalmu; Bog želi, »da bi se vsi ljudje rešili«, piše Pavel (1Tim 2,4); »pojdite in naredite vse narode za moje učence«, naroča Jezus v evangeliju (Mt 28,19). Gospod je vztrajen pri ponavljanju tega vsi. Ve, da smo mi trmasti pri ponavljanju »moj« in »naš«: moje stvari, naši ljudje, naša skupnost … in On se ne naveliča ponavljati: »vsi«. Vsi, saj nihče ni izključen iz njegovega srca, iz njegovega zveličanja; vsi, da bi šlo naše srce onkraj človeških carin, preko partikularizmov, ki temeljijo na egoizmih, ki Bogu niso všeč. Vsi, saj je vsakdo dragocen zaklad in smisel življenja je ta zaklad podariti drugim. To je poslanstvo: povzpeti se na goro in moliti za vse, ter se spustiti z gore, da bi postali dar vsem.

Pojdi, ne izpusti priložnosti, da bi pričeval!

Povzpeti se in se spustiti: kristjan je torej vedno v gibanju, v izhodu. Pojdite je pravzaprav Jezusov velelnik v evangeliju. Vsak dan srečujemo mnogo ljudi, vendar pa – se lahko vprašamo – ali gremo naproti osebam, ki jih srečamo? Ali vzamemo Jezusovo povabilo za svoje ali gremo po svoje? Vsi pričakujejo stvari od drugih, kristjan gre drugim naproti. Jezusova priča ni nikoli upnik priznanja drugih, ampak dolguje ljubezen tistim, ki ne poznajo Gospoda. Jezusova priča gre naproti vsem, ne samo svojim, v svoji skupinici. Jezus tudi tebi pravi: »Pojdi, ne izpusti priložnosti, da bi pričeval!« Brat, sestra, Gospod od tebe pričakuje tisto pričevanje, ki ga nihče ne more podariti namesto tebe. »Nebo hoče, da bi ti lahko razbral, katera je tista beseda, katero je tisto Jezusovo sporočilo, ki ga želi Bog s tvojim življenjem reči svetu, […] tako tvoje dragoceno poslanstvo ne bo izgubljeno« (Apostolska spodbuda Veselite in radujte se, 24).

Cerkev oznanja učinkovito le, če živi kot učenka

Kakšna navodila nam Gospod daje, da bi šli naproti vsem? Eno samo, zelo preprosto: naredite učence. Vendar pa, pozor: njegove učence, ne naše. Cerkev oznanja učinkovito le, če živi kot učenka. In učenec vsak dan sledi Učitelju ter z drugimi deli veselje dejstva, da je učenec. Ne z osvajanjem, s prisilo, prozelitizmom, ampak s pričevanjem, tako da se postavimo na isto raven, učenci z učenci, ter z ljubeznijo podarimo tisto ljubezen, ki smo jo prejeli. To je poslanstvo: podariti čist višinski zrak tistim, ki živijo potopljeni v onesnaženost sveta; prinašati na zemljo tisti mir, ki nas napolnjuje z veseljem vsakič, ko srečamo Jezusa na gori, v molitvi; pokazati z življenjem in celo z besedami, da Bog ljubi vse in se nikoli nikogar ne naveliča.

Ali želiš potešiti Jezusov nemir? Pojdi vsem naproti z ljubeznijo

Dragi bratje in sestre, vsakdo izmed nas ima, vsakdo izmed nas »je poslanstvo na tej zemlji« (prim. Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 273). Tukaj smo, da bi pričevali, blagoslavljali, tolažili, ponovno dvigovali, prinašali Jezusovo lepoto. Pogum! On od tebe veliko pričakuje! Gospoda navdaja neke vrste nemir zaradi tistih, ki še ne vedo, da so ljubljeni Očetovi otroci, bratje, za katere je dal življenje in Svetega Duha. Ali želiš potešiti Jezusov nemir? Pojdi vsem naproti z ljubeznijo, saj je tvoje življenje dragoceno poslanstvo: ni breme, ki ga je potrebno prenašati, ampak dar, ki ga je potrebno podariti. Pogum, brez strahu: pojdimo naproti vsem! 

Nedelja, 20. oktober 2019, 10:31