Papež FAO: Kar kopičimo in odmetavamo, je kruh revnih
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Sveti oče na začetku poudari, da večkrat vidimo, da »hrana ni več sredstvo, ki omogoča obstoj, ampak je postala kanal osebnega uničenja. V primerjavi z 820 milijoni lačnih oseb imamo na drugi strani tehtnice skoraj 700 milijonov oseb s prekomerno telesno težo, ki so žrtve napačnih prehranjevalnih navad. Te ne predstavljajo le načina prehranjevanja "ljudstev, ki plavajo v bogastvu" (prim. Pavel VI., Okrožnica Populorum progressio, 3), ampak jih najdemo tudi v državah z nizkimi prihodki, kjer ljudje še naprej jejo malo in slabo, saj posnemajo prehrambne modele razvitih področij. Razlog za patologije, ki nastajajo zaradi slabih prehranjevalnih navad, je lahko neuravnoteženost zaradi "preobilja", posledica katerega so pogosto sladkorna bolezen, bolezni srca in ožilja in druge degenerativne bolezni, ali pa neuravnoteženost zaradi "pomanjkanja", kot je razvidno iz naraščajočega števila smrti zaradi anoreksije in bulimije.
Spremeniti moramo torej svoj način ravnanja in prehrana je pomembna izhodiščna točka. Živimo zahvaljujoč sadovom stvarstva (prim. Ps 65,10-14; 104,27-28) in teh ne moremo zreducirati zgolj na predmete, ki jih uporabljamo in jim gospodujemo. Proti prehranjevalnim motnjam se je mogoče boriti le tako, da gojimo način življenja, v katerem prepoznavamo to, kar nam je podarjeno; tako, da si prizadevamo za zmernost, zdržnost, samoobvladovanje in solidarnost: to so kreposti, ki so spremljale zgodovino človeka. Potrebno se je ponovno vrniti k preprostosti in treznosti ter živeti vsak trenutek življenja v pozornosti na potrebe drugega. Tako bomo lahko utrdili naše vezi v bratstvu, ki teži k skupnemu dobremu in se izogiba individualizma in egocentrizma, ki povzročata le lakoto in družbeno neenakost. Takšen način življenja nam bo pomagal gojiti zdrav odnos s seboj, z brati ter z okoljem, v katerem živimo«.
Sveti oče nadalje zapiše, da ima ključno vlogo pri sprejemanju takšnega načina življenja družina. »Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo je zato posvetila posebno pozornost varovanju kmečkih družin in pospeševanju družinskega kmetijstva. V družinskem okolju, zahvaljujoč ženski in materinski občutljivosti, se naučimo uživati sadove zemlje ne da bi jih zlorabljali. Prav tako se odkrijejo boljši načini življenja, ki spoštujejo osebno in skupno dobro«.
Papež Frančišek v nadaljevanju sporočila zaželi, da bi nam tema letošnjega svetovnega dneva hrane pomagala, da ne bi pozabili, da še vedno obstajajo tisti, ki se prehranjujejo na nezdrav način. »Kruto, krivično in paradoksalno je, da je danes dovolj hrane za vse in kljub temu do nje ne morejo dostopati vsi; ali da so na svetu področja, kjer se hrana odmetava, meče stran, pretirano uporablja ali ni uporabljena v prehranjevalne namene. Da bi mogli izstopiti iz te spirale, je potrebno pospeševati "ekonomske ustanove in socialne programe, ki bi najrevnejšim omogočili reden dostop do osnovnih virov" (Okrožnica Laudato si', 109).
»Boj proti lakoti in podhranjenosti se ne bo končal, dokler bo prevladovala izključno logika trga in se bo iskalo za vsako ceno zgolj dobiček,« je nadalje zapisal sveti oče. Prva skrb mora biti vedno človeška oseba, posebej tisti, ki nimajo vsakdanje hrane in ki s težavo skrbijo za družinske in družbene odnose. Ko bo človeška oseba postavljena na mesto, ki ji pripada, bodo imeli razvojni programi in humanitarne akcije večji vpliv in bodo prinesli želene rezultate. »Ne smemo pozabiti, da je to, kar kopičimo in odmetavamo, kruh revnih.«
