Procesija iz bazilike sv. Petra do sinodalne dvorane na začetku sinode za področje Panamazonije. Procesija iz bazilike sv. Petra do sinodalne dvorane na začetku sinode za področje Panamazonije. 

Krščeni in poslani: Kristusova Cerkev v poslanstvu na svetu

Cerkev je v poslanstvu na svetu. Vera v Jezusa Kristusa nam podarja pravo razsežnost vseh stvari, saj nam da videti svet z Božjimi očmi in z Božjim srcem. Upanje nam odpira večna obzorja Božjega življenja, katerega smo v resnici deležni. Dejavna ljubezen, ki jo v naprej okušamo v zakramentih in bratski ljubezni, nas priganja vse do skrajnih meja sveta (prim. Mih 5,3; Mt 28,19; Apd 1,8; Rim 10,18). Cerkev v izhodu vse do skrajnih meja se mora nenehno in stalno misijonsko spreobračati.

Poslanica svetega očeta Frančiška ob svetovnem misijonskem dnevu 2019

Krščeni in poslani: Kristusova Cerkev v poslanstvu na svetu

Dragi bratje in sestre!
Za mesec oktober 2019 sem zaprosil vso Cerkev, da preživi izreden čas misijonarstva, s katerimi bomo obeležili stoletnico apostolskega pisma papeža Benedikta XV. Maximum illud (30. november 1919). Preroška daljnovidnost njegovega apostolskega predloga je v meni utrdila prepričanje, kako je tudi danes potrebno prenoviti misijonarsko prizadevanje Cerkve, prevrednotiti v evangeljskem smislu njeno poslanstvo oznanjanja in prinašanja svetu zveličanja umrlega in vstalega Jezusa Kristusa.

Geslo te poslanice je isto kot tema za letošnji misijonski mesec oktober: Krščeni in poslani: Kristusova Cerkev v poslanstvu na svetu. Praznovanje misijonskega meseca nam bo najprej pomagalo ponovno odkriti misijonarski pomen naše odločitve za vero v Jezusa Kristusa, vere, ki smo jo zastonjsko prejeli kot dar pri krstu. Naša otroška pripadnost Bogu ni nikoli posameznikovo dejanje ampak cerkvenostno, saj se iz občestva z Bogom Očetom, Sinom in Svetim Duhom rodi novo življenje skupaj s številnimi drugimi brati in sestrami. To Božje življenje pa ni niti »prodajno blago«, niti ni povezano s prozelitizmom, temveč je bogastvo, ki ga je treba podarjati, posredovati, oznanjati. To je torej pomen in smisel misijonstva. Zastonj smo prejeli ta dar in zastonj ga delimo (prim. Mt 10,8), ne da bi kogar koli izključevali, saj Bog želi, da bi se vsi ljudje zveličali in da bi po služenju Cerkve, vesoljnega zakramenta zveličanja, vsi prišli do spoznanja resnice in izkušnje njegovega usmiljenja (prim. 1 Tim 2,4; II. vat. koncil, Lumen Gentium, 48).

Cerkev je v poslanstvu na svetu. Vera v Jezusa Kristusa nam podarja pravo razsežnost vseh stvari, saj nam da videti svet z Božjimi očmi in z Božjim srcem. Upanje nam odpira večna obzorja Božjega življenja, katerega smo v resnici deležni. Dejavna ljubezen, ki jo v naprej okušamo v zakramentih in bratski ljubezni, nas priganja vse do skrajnih meja sveta (prim. Mih 5,3; Mt 28,19; Apd 1,8; Rim 10,18). Cerkev v izhodu vse do skrajnih meja se mora nenehno in stalno misijonsko spreobračati. Koliko svetnikov, koliko vernih mož in žena pričuje in nam kaže, da je možno udejanjiti to neomejeno odprtost, ta izhod usmiljenja kot neodložljiv zagon ljubezni in njej lastne daritvene, žrtvene in zastonjske logike (prim. 2 Kor 5,14–21). Človek, ki oznanja Boga, mora biti Božji človek (prim. apostolsko pismo Maximum illud).

To je naročilo, ki nas neposredno nagovarja: jaz sem vedno »misijon«; ti si vedno »misijon«; vsak krščeni in vsaka krščena sta »misijon«. Kdor ljubi, se zgane; gre ven iz sebe; saj ga privlači in privlači; razdaja se drugim in plete vezi, ki porajajo življenje. Za Božjo ljubezen ni nihče neuporaben ali nepomemben. Vsak od nas je v svetu »misijon«, saj je vsak od nas sad Božje ljubezni. Tudi če moj oče  in moja mati izdata svojo ljubezen z lažmi, sovraštvom in nezvestobo, Bog nikoli ne odtegne svojega daru življenja, saj je vsakega od svojih otrok od vekomaj namenil za svoje božje in večno življenje (prim. Ef 1,3–6)

To življenje nam je bilo posredovano s krstom, ki nam podarja vero v Jezusa Kristusa, zmagovalca nad grehom ter smrtjo in nas prerodi v Božjo podobo ter sličnost in nas vključi v Kristusovo telo, ki je Cerkev. V tem smislu je krst resnično potreben za zveličanje, saj nam zagotavlja, da smo vedno in povsod sinovi in hčere, nikoli sirote, tujci ali sužnji v Očetovi hiši. To, kar je v kristjanu zakramentalna stvarnost –vrhunec njene izpolnitve je evharistija –, ostaja poklicanost in zaznamovanost vsakega moža in žene v pričakovanju spreobrnjenja in zveličanja. Krst je namreč uresničitev obljube Božjega daru, po katerem vsako človeško bitje postane sin ali hčera v Sinu. Smo otroci bioloških staršev, toda v krstu nam je dano izvirno očetovstvo in pravo materinstvo. Kdor nima Cerkve za mater, ne more imeti Boga za očeta (prim. sv. Ciprijan, O enosti Cerkve, 6).

Naš »misijon« je torej zakoreninjen v očetovstvu Boga in materinstvu Cerkve, kajti krst vključuje poslanstvo, ki ga je izrekel Jezus v svojem velikonočnem naročilu: »Kakor je Oče poslal mene, tudi jaz vas pošiljam, napolnjene s Svetim Duhom, za odrešenje sveta« (prim. Jn 20,19–23; Mt 28,16–20). Kristjanu je torej namenjeno to poslanstvo, da ne bi nihče ostal brez oznanila, da je poklican k posinovljenju, k gotovosti osebnega dostojanstva in k temu pripadajoče vrednosti vsakega človeškega bitja od njegovega spočetja do naravne smrti. Razraščajoči sekularizem, ko se pozitivistično in kulturno zavrne aktivno očetovstvo Boga v naši zgodovini, onemogoča vsako univerzalno bratstvo, ki se izraža v medsebojnem spoštovanju življenja vsakega. Brez Boga Jezusa Kristusa vsaka različnost postane peklenska grožnja, kar onemogoča vsako bratsko sprejemanje ter plodovito edinost človeškega rodu.

Univerzalni namen zveličanja, ki nam je v Jezusu Kristusu ponujeno od Boga, je vodil Benedikta XV., da je zahteval končanje vsakršnih oblik nacionalističnih zaprtosti in etnocentričnosti,  oziroma mešanja oznanjevanja evangelija z ekonomskimi in vojaškimi interesi kolonialnih sil. V svojem apostolskem pismu Maximum illud je papež izpostavil, da božanska univerzalnost poslanstva Cerkve zahteva izhod iz izključujoče pripadnosti lastni državi in lastni etnični skupini. Odprtost kulture in občestva zveličavni novosti Jezusa Kristusa zahteva preseganje vsakršne nepotrebne etnične in cerkvene zaprtosti same vase. Tudi danes Cerkev potrebuje može in žene, ki v moči svojega krsta velikodušno odgovorijo na klic in zapustijo svoj dom, svojo družino, svojo deželo, svoj jezik in svojo lokalno Cerkev. Poslani so k ljudem, v svet, ki še ni preobražen z zakramenti Jezusa Kristusa in njegove svete Cerkve. Z oznanjevanjem Božje Besede, pričevanjem evangelija in z obhajanjem življenja Duha, kličejo k spreobrnjenju, krščujejo in ponujajo krščansko zveličanje v spoštovanju osebne svobode vsakega ter v dialogu s kulturami in verami ljudstev, h katerim so poslani. Missio ad gentes (poslanstvo k narodom), ki je vedno lastno Cerkvi, bistveno prispeva k nenehnemu procesu spreobračanja vseh kristjanov. Vera v Jezusov velikonočni dogodek, cerkveno poslanstvo, prejeto po krstu, geografski in kulturni izstop iz sebe in svojega doma, nujnost rešitve od greha in osvoboditev od osebnega in družbenega zla, zahtevajo misijon vse do skrajnih meja zemlje.

Previdnostno sovpadanje z obhajanjem posebne sinode o Cerkvi v Amazoniji me vodi k temu, da poudarim, kako je od Jezusa zaupano nam poslanstvo z darom svojega Duha, tudi za ta področja in njihove prebivalce še vedno aktualno in potrebno. Prenovljene binkošti bodo na široko odprle vrata Cerkve, tako da nobena kultura ne bo ostala zaprta sama vase in da nobeno ljudstvo ne bi bilo izključeno iz vesoljnega občestva vere. Nihče ne sme ostati zaprt v svoj lastni »jaz«, v samozadostnost svoje etnične in verske pripadnosti. Jezusov velikonočni dogodek sega onkraj ozkih meja svetov, ver in kultur ter kliče k rasti v spoštovanju mož in žena in k vedno bolj polnem spreobračanju k resnici vstalega Gospoda, ki vsem podarja resnično življenje.

Ob tem mi prihajajo na misel besede papeža Benedikta XVI., ki jih je izrekel ob začetku srečanja nas latinskoameriških škofov v Aparecidi v Braziliji leta 2007. Te besede želim deliti z vami, kot da so moje: »Kakšen pomen je pravzaprav imelo za narode Latinske Amerike in Karibov sprejetje krščanske vere? Zanje je to pomenilo spoznanje in sprejetje Kristusa, nepoznanega Boga, katerega so njihovi predniki, ne da bi vedeli, v svoji bogati verski tradiciji iskali. Kristus je bil tisti Zveličar, po katerem so tihoma hrepeneli. To je pomenilo tudi, da so po krstni vodi prejeli Božje življenje, kar jih je naredilo za posinovljene Božje otroke. Še več, prejeli so Svetega Duha, ki je prišel, da bi njihove kulture oplemenitil,jih tako očistil ter mnogim kalem in semenom, ki jih je vanje vsadila učlovečena Beseda, omogočil kalitev in jih tako usmeril na pot evangelija. Božja Beseda, ki je v Jezusu Kristusu postala meso, je postala tudi zgodovina in kultura. Utopija, da bi se ponovno vrnili v čas predkolumbovskih religij, ločenih od Kristusa in vesoljne Cerkve, ne bi bil korak naprej, temveč korak nazaj. Dejansko bi to pomenilo vrnitev v obdobje, obrnjeno v zgodovinsko preteklost (Nagovor ob začetku zasedanja, 13. maja 2007: Insegnamenti III, 1 [2007], 855–856).

Mariji, naši Materi, zaupamo poslanstvo Cerkve. Povezana s svojim Sinom vse od začetka, se je Devica podala na pot in se je pustila vključiti v Jezusovo poslanstvo. V poslanstvo, ki je ob nogah Križanega postalo tudi njeno poslanstvo, sodelovati torej kot Mati Cerkve pri rojevanju novih sinov in hčera Boga v Duhu in veri.

Sklenil bi rad z nekaj besedami o papeških misijonskih družbah, ki so kot misijonarsko orodje predlagane že v apostolskem pismu Maximum illud. Papeške misijonske družbe s svojim služenjem izražajo vesoljnost Cerkve kot svetovnega omrežja, ki povezuje ves svet. Njihova ponudba pomaga papežu pri evangelizaciji delnih Cerkva (Družba za širjenje vere), pri formaciji krajevnega klera (Družba sv. apostola Petra), pri vzgoji za misijonarsko zavest otrok z vsega sveta (Družba svetega otroštva) ter pri misijonarski formaciji vere kristjanov (Papeška misijonska zveza). Medtem ko izražam svojo podporo tem družbam, zaupam, da bo izredni misijonski mesec oktobra 2019 prispeval k prenovi njihovega misijonarskega služenja moji službi. 

Misijonarjem in misijonarkam ter vsem, ki ste v moči krsta na kakršen koli način sodeležni poslanstva Cerkve, iz vsega srca podeljujem svoj blagoslov.

Iz Vatikana, na binkošti, 9. junija 2019.
Frančišek

Petek, 18. oktober 2019, 19:38