Knjiga papeža Frančiška: »Naša mati zemlja. Krščanski pogled na okoljski izziv«

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Pomanjkanje ljubezni vpliva na vse

Prav zato, ker je vse povezano (prim. Laudato si', 42; 56) v dobrem, v ljubezni, prav iz tega razloga vsakršno pomanjkanje ljubezni vpliva na vse. Ekološka kriza, ki jo živimo, je tako predvsem eden izmed učinkov tega bolnega pogleda na nas, na druge, na svet, na čas, ki mineva; bolni pogled, zaradi katerega ne prepoznavamo vsega kot dar, ki nam je podarjen, da bi odkrili, da smo ljubljeni. To je pristna ljubezen, ki nas včasih doseže na nepredstavljiv in nepričakovan način; ki zahteva, da ponovno pogledamo svoj način življenja, svoje kriterije presojanja, vrednote, na katerih temeljijo naše izbire. Splošno znano je namreč, da so onesnaževanje, podnebne spremembe, dezertifikacija, okoljske migracije, netrajnostna poraba naravnih virov planeta, kisanje oceanov in zmanjševanje biotske raznovrstnosti vidiki, ki jih ni mogoče ločiti od družbe krivičnosti: od vedno večje oblasti in bogastva, ki je v rokah peščice ter t.i. družb blaginje, od nerazumnih vojaških stroškov, kulture odmetavanja, pomanjkanja zaščite otrok in mladoletnih, ranljivih ostarelih ter nerojenih otrok.

Ne gre le za okoljsko, ampak za globalno krizo

Ena izmed nevarnosti našega časa je, da velike grožnje za življenje na planetu, ki je posledica ekološke krize, ne bi razumevali kot globalno krizo, ampak bi se omejili na iskanje rešitev, ki bi bile zgolj okoljske – čeprav so tudi te potrebne. Podnebne spremembe bi lahko postale priložnost, da bi si zastavili temeljna vprašanja o skrivnosti dejstva, da smo ustvarjeni ter o tem, za kaj je vredno živeti.

Smo žrtve kulture posedovanja

Prevladujoča kultura – tista, ki jo vdihujemo preko branja, srečanj, razvedrila, v medijih itd. – temelji na posedovanju: stvari, uspeha, prepoznavnosti, oblasti. Kdor ima veliko, veliko velja, ljudje ga občudujejo, upoštevajo in ima določeno obliko oblasti; medtem ko tisti, ki ima malo ali nič, tvega, da bi izgubil celo lastno obličje, saj izgine, postane eden izmed nevidnih, ki živijo v naših mestih, ena izmed oseb, ki jih ne opazimo ali se jih izogibamo. Gotovo je vsakdo izmed nas žrtev te miselnosti, saj smo z njo bombardirani na različne načine.

Gledati na svet kot na zakrament občestva

Do preobrata ne bo moglo priti zgolj z našim prizadevanjem ali s tehnološko revolucijo: ne da bi vse to zanemarili, moramo ponovno odkriti, da smo osebe, to je možje in žene, ki prepoznajo, da ne morejo vedeti, kdo so brez drugih; in ki so poklicani, da ne bi sveta okoli sebe gledali kot cilj, ki je sam sebi namen, ampak kot zakrament občestva.

Sanjam iskreno kesanje s strani nas vseh …

Na ta način lahko današnji problemi postanejo pristne priložnosti za to, da bi odkrili, da smo resnično ena sama družina, človeška družina. Medtem, ko se vedno bolj zavedamo, da dajemo prednost temu, kar ni bistveno ali kar celo ni dobro in škodi, se lahko v nas rodi kesanje in prošnja za odpuščanje. Iskreno sanjam rast v zavedanju in iskreno kesanje s strani nas vseh, moških in žensk 21. stoletja, vernih in nevernih, s strani naših družb, da smo dopustili, da so nas vodile logike, ki razdeljujejo, izstradajo, izolirajo in obsojajo. Lepo bi bilo, če bi postali sposobni prositi odpuščanja revne, izključene; tedaj bi se mogli iskreno kesati tudi slabega, storjenega zemlji, morju, zraku, živalim …

Da bi se nas spominjali zaradi ponižnosti in modrosti

Prositi odpuščanja in odpustiti sta dejanji, ki sta mogoči le v Svetem Duhu, saj le On ustvarja občestvo, ki odpira zaprtosti posameznikov; in potrebno je veliko ljubezni, da bi dali na stran lastno ošabnost, da bi se zavedali, da smo zgrešili in bi imeli upanje, da so nove poti resnično mogoče. Kesanje je torej za vse nas milost, ki jo moramo ponižno izprositi od Gospoda Jezusa Kristusa, da bi se mogli v zgodovini te naše generacije spominjati ne zaradi njenih napak, ampak zaradi ponižnosti in modrosti, da je znala obrniti smer.

Ekologija je ekologija človeka in celotnega stvarstva

To, kar pravim, se morda lahko zdi idealistično in malo konkretno, medtem ko se zdijo bolj dostopne poti, ki ciljajo na razvoj tehnoloških inovacij, zmanjšanje embalaže, razvoj energije iz obnovljivih virov itd. Vse to je nedvomno ne le potrebno, ampak nujno. In vendar ni dovolj. Ekologija je ekologija človeka in celotnega stvarstva, ne le enega dela. Kakor pri težki bolezni ne zadostuje le zdravilo, ampak je potrebno videti bolnika in razumeti razloge, ki so privedli do bolezni, tako se je potrebno tudi s krizo našega časa soočati v njenih koreninah. Predlagana pot je torej v tem, da bi ponovno premislili o svoji prihodnosti izhajajoč iz odnosov: možje in žene našega časa so zelo žejni pristnosti, da bi ponovno odkrito pregledali kriterije življenja, da bi se ponovno usmerili v to, kar je vredno, prenovili obstoj in kulturo.