Papeževo pismo udeležencem molitvenega srečanja za mir: Molitev in dialog
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Gre za romanje, ki je obhodilo ljudstva in mesta, da bi povsod izpričalo moč »duha Assisija«, ki je molitev k Bogu in pospeševanje miru med ljudstvi.
Letos ima ta pot postanek v Madridu, da bi premišljevali o temi »Mir brez meja«. Spomin se vrača trideset let nazaj, ko je v srcu Evrope padel Berlinski zid in se je končala parajoča razdeljenost evropske celine, ki je povzročila toliko trpljenja. Tisti dan so se od Berlina po celotnem vzhodu Evrope prižgala nova upanja miru, ki so se širila po vsem svetu. Prepričani smo, da je k tistemu zrušenju pripomogla tudi molitev za mir tolikih Božjih sinov in hčera. Sicer nas svetopisemski dogodek v Jerihi spominja, da zidovi padejo takrat, ko jih »oblega« molitev in ne orožje, hrepenenje po miru in ne po osvajanju; ko se sanja boljšo prihodnost za vse. Zato je potrebno vedno moliti in dialogizirati z vidika miru: sadovi bodo prišli! Ne bojmo se, saj Gospod usliši molitev svojega vernega ljudstva.
V prvih dveh desetletjih 21. stoletja smo bili žal priče, z veliko žalostjo, zapravljanju tistega Božjega daru, ki je mir, in sicer z novimi vojnami in gradnjo novih zidov ter pregrad. Vemo, da je potrebno mir neprenehoma spodbujati iz generacije v generacijo z dialogom, s srečanjem in pogajanji. Z vidika tega, kar je dobro za ljudstva in svet, je nesmiselno zapirati področja, ločevati ljudstva, oziroma spodbujati nasprotovanja med njimi, odrekati gostoljubnost tistim, ki jo potrebujejo. Na ta način se svet »razkosa« ter se uporablja isto nasilje, s katerim se uničuje okolje in škoduje skupnemu domu, ki sicer terja ljubezen, skrb, spoštovanje, tako kot človeštvo poziva k miru in bratstvu. Skupni dom ne prenaša zidov, ki ločujejo in še manj, ki povzročajo nasprotja med tistimi, ki v njem živijo. Namesto tega potrebuje odprta vrata, ki pomagajo medsebojno komunicirati, se srečevati, sodelovati, da bi živeli skupaj v miru, v spoštovanju različnosti in sklepanju vezi odgovornosti. Mir je kakor hiša z veliko bivališči, kjer smo vsi poklicani prebivati. Mir je brez meja. Vedno, brez izjem. To je zaželel sv. Janez XXIII., ko je – v težkem času – želel nameniti svojo besedo vsem vernikom in ljudem dobre volje, ko je prosil za »mir v vseh deželah«.
Spoštovani predstavniki Cerkva in krščanskih skupnosti ter velikih verstev sveta, s tem svojim pozdravom vam želim reči, da sem v teh dneh z vami in da skupaj z vami prosim za mir Tistega, ki ga edini more dati. Na teh mednarodnih molitvenih srečanjih za mir – katerega sem se tudi sam udeležil leta 2016 v Assisiju – ima molitev, ki se dviguje k Bogu, poglavitno in odločilno mesto. Vse nas združuje v skupnem čutenju, brez kakršnekoli zmede. Blizu, vendar ne zmedeni! Hrepenenje po miru je namreč skupno, v različnosti izkušenj in verskih tradicij.
Kot verniki se namreč zavedamo, da je molitev temelj miru. Kdor jo prakticira, je Božji prijatelj, kakor je bil Abraham, zgled človeka vere in upanja. Molitev za mir, nas vse v tem času, zaznamovanem s preveč spopadi in nasilja, še bolj povezuje, onkraj razlik, v skupnem prizadevanju za bolj bratski svet. Dobro vemo, da je bratstvo med vernimi, poleg tega, da predstavlja nasip pred sovraštvi in vojnami, kvas bratstva med ljudstvi. S tega vidika sem februarja letos v Abu Dabiju skupaj z velikim imamom Al-Azharja podpisal »Dokument o človeškem bratstvu za svetovni mir in skupno sobivanje«. Gre za pomemben korak na poti svetovnega miru. Skupaj sva poudarila, da »verstva nikoli ne spodbujajo vojne in ne prebujajo čustev sovraštva, nasprotovanja, ekstremizma, niti ne pozivajo k nasilju ali k prelivanju krvi.« Namene tega dokumenta želim izročiti tudi vam, ki se udeležujete tega molitvenega srečanja za mir. Duh Assisija je, 800 let po srečanju sv. Frančiška s sultanom, navdihnil tudi naše delo, ki je privedlo do dejanja v Abu Dabiju.
Živimo v težkem trenutku za svet. Vsi moramo stopiti skupaj – želel bi reči z enim srcem in enim samim glasom – ter vpiti, da je mir brez meja. Krik, ki se dviga iz naših src. Tam, v naših srcih, je namreč potrebno izkoreniniti meje, ki ločujejo. In v srcih je potrebno sejati čustva miru in bratstva. Naj nam Bog miru podari obilje modrosti, drznosti, velikodušnosti in vztrajnosti.
