1569341079039.jpg

Papež Novim horizontom: Naj nam Gospod nakloni milost, željo, da bi vedno obnavljali

V torek, 24. septembra, je bil papež Frančišek na zasebnem obisku Skupnosti Novi horizonti, ki jo je pred 25. leti ustanovila Chiara Amirante blizu italijanskega mesta Frosinone južno od Rima. Po končanem srečanju v avditoriju je papež Frančišek za udeležence daroval sveto mašo, ki jo je s petjem poživil Andrea Bocelli. Na koncu svete maše so posvečene osebe skupnosti obnovile svojo obvezo služenja Cerkvi in svojo posvetitev Brezmadežnemu Marijinemu srcu. Med homilijo je sveti oče razmišljal ob berilih torka, 25. tedna med letom.

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

V prvem berilu iz Ezdrove knjige je pripoved o obnovitvi templja, ki je bil že leta, desetletja popolnoma razdejan …; videti je bil kot gozd, nekaj ruševin … Gospod pa je navdihnil Nehemija, da je naredil to, kar smo slišali, da je obnovil tempelj in začenja se ta dogodivščina, toliko let za ponovno izgradnjo Jeruzalema, za obnovitev templja. To je zgodba o obnovi. kralj Darij, ki je naklonjeno gledal na to delo, je pisal upravitelju: »Pustite, naj se to pozida, naj naredijo ono, to ljudstvo jaz varujem.« In se nadaljuje z gradnjo.

Vendar obnavljati ni preprosta stvar. Tem judom je to uspelo, ker je bil Gospod z njimi. Samo kadar je Gospod z nami, smo sposobni izpeljati obnove, saj je težje obnavljati kakor graditi, je bolj težavno. Tudi pri nas je težje preurediti neko življenje kot vzgajati otroka. Je težje. Potrebno je spremeniti miselnost. Kajti ljudje, ki so tam prebivali, so se navadili: »Seveda, ruševine so …«. Navajeni so bili živeti s tistimi ruševinami in niso imeli domotožja po Božjem templju; in če ga je kdo imel, je govoril: »Škoda, oni so zmagali, so porušili … in gremo dalje.« Ta sveti mož pa je gorel za Božjo hišo in je hotel obnoviti tempelj, in ob pomoči mnogih nadaljuje s tem delom, začne nadaljevati …

Je pa nekaj, kar se tukaj ne pokaže – ker je to samo košček -: da nekaterim, ki so tam živeli, to ni bilo všeč, bili so trgovci z ruševinami, trgovci s smrtjo, trgovci s status quo. Govorili so: »To nam ne koristi. Pustimo ruševine, pustimo poraz …« S tolpo prijateljev so ponoči rušili zid, ki so ga zgradili preko dneva. In kaj so na koncu storili ti, ki so hoteli graditi? Sveto pismo pravi: »V eni roki so imeli opeke in v drugi meč,« da so branili gradnjo. Graditev templja se brani z delom in z mečem, se pravi z bojem. Tudi obnovitev življenja je milost, ki ni zaslužena, vse je milost, vendar jo je potrebno braniti, z delom in tudi z bojem, da ne bi pustili, da bi se trgovci razdejanja vrnili in iz tega življenja naredili kup kamenja, ruševin, opeke.

Božje ljudstvo je moralo velikokrat iti naprej, potem pa poraženo iti nazaj; in naprej, nazaj, naprej, nazaj …, dokler ni prišel Jezus. Tudi njega so na križu spremenili v ruševine, toda njegova moč, Božja moč ga je za vedno obnovila za nas. Se pravi, delo našega življenja, pričevanja, ki smo jih danes slišali, pričevanja o obnovi, je treba braniti; to delo je treba braniti, a sami tega ne zmoremo; pomagati nam mora edini Zmagovalec, edini, ki je sposoben zmagati v nas, in to je korenina našega upanja. Mi smo možje in žene upanja, ker je bil ta Človek sposoben obnoviti Božje ljudstvo, nas rešiti. Bogoslužje pravi, da je Bog pokazal svojo moč v stvarjenju, še bolj pa v odrešenju, se pravi v Jezusovi zmagi, v Jezusovi zmagi nad nami, kajti Jezus tam gradi tempelj, zgradi Cerkev, obnavlja naša življenja. Mi ne moremo graditi svojih življenj, ne moremo obdržati templja svojega življenja pokonci, brez Jezusa, brez zaupanja v Jezusa. On nam bo pomagal v tem, z močjo, ki je lastna tistemu, ki je sposoben preurediti stvari, kar je težje, kot urediti jih.

Ne vem, to bi vam rad rekel. Ko sem to jutro prebral obe berili, sem rekel: to je dobro za danes, prvo, obnoviti tempelj, obnoviti življenje; ne samo svojega, ampak imeti tudi željo, da bi vedno obnavljali. »Glej, streha se je podrla, tam …« Iti naprej. Z našim življenjem je velikokrat tako. Vendar je z nami On, ki nas brani pred tistimi, ki imajo radi ruševine, ki nas hočejo uničiti. Tudi sami imamo včasih kanček te želje po samouničenju, in včasih se zgodi, je razumljivo, človeški smo. Na to moramo biti pozorni: opeke v eni roki in meč v drugi, se pravi delo in molitev, zaupanje v naše roke – kakor v tvoje, ki izdeluješ te lepe stvari iz odpadkov – in v molitvi zaupanje v Boga, ki je meč, ki bo storil, da bomo nadaljevali.

Naj nam Gospod nakloni to milost, željo, da bi vedno obnavljali, vedno! Nikoli ne izgubimo poguma! Bodo porazi, bodo! Toda on je večji od porazov. Vedno z zaupanjem. On je meč, ki zmaguje. Naj nam Gospod pomaga, da bomo s srcem razumeli te stvari.

Sreda, 25. september 2019, 18:03