Papež pisal Genovčanom ob prvi obletnici zrušenja mostu Morandi
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Dragi bratje in sestre, dragi prijatelji.
Minilo je skoraj eno leto od zrušenja mostu Morandi, v katerem je umrlo 43 oseb. Družine, ki so šle na počitnice ali so se z njih vračale, moški in ženske, ki so bili na poti v službo. To je bila rana, ki je prizadela srce vašega mesta, tragedija za tiste, ki so izgubili svoje sorodnike, drama za ranjene, pretresljiv dogodek za tiste, ki so bili primorani zapustiti svoje domove in živeti kot evakuiranci.
Želim vam reči, da nisem pozabil na vas, da sem molil in molim za žrtve, za njihove družine, za ranjene, za tiste, ki so se morali izseliti, za vas vse, za Genovo. Ob tovrstnih dogodkih je bolečina zaradi izgub presunljiva in je ni lahko ublažiti, prav tako kot je tudi razumljiv občutek nesprijaznjenosti ob nesreči, ki bi se ji lahko izognili.
Nimam vnaprej izdelanih odgovorov, ki vam bi jih dal, saj so ob določenih situacijah naše uboge človeške besede nezadostne. Nimam odgovorov, saj je po takšnih tragedijah potrebno jokati, ostati v tišini, se spraševati o razlogu za krhkost tega, kar gradimo, in posebej je potrebno moliti. Vendar pa bi vam želel predati sporočilo, ki prihaja iz mojega očetovskega in bratskega srca. Ne dopustite, da bi dogodki v življenju pretrgali vezi, ki tkejo vašo skupnost, da bi izbrisali spomin na to, zaradi česar je bila njena zgodovina tako pomembna. Kadar pomislim na Genovo, vedno pomislim na pristanišče. Mislim na kraj, od koder je odšel moj oče. Mislim na vsakodnevni trud, na kljubovalno voljo in upanje Genovčanov.
Danes vam želim reči predvsem eno stvar: vedite, da niste sami. Vedite, da nikoli niste sami. Vedite, da je Bog, naš Oče, odgovoril na naš krik in na naše vprašanje ne z besedami, ampak s prisotnostjo, ki nas spremlja, s prisotnostjo svojega Sina. Jezus je šel pred nami preko trpljenja in smrti. On je vzel nase vse naše trpljenje. Bil je zaničevan, ponižan, bičan, pribit na križ in barbarsko umorjen. Odgovor Boga na našo bolečino je bila bližina, prisotnost, ki nas spremlja, ki nas ne pušča samih. Jezus nam je postal enak in zato ga imamo ob sebi, joče z nami v najtežjih trenutkih našega življenja. Glejmo Njega, izročimo mu svoja vprašanja, svojo bolečino, svojo jezo.
Vendar pa vam želim tudi reči, da Jezus na križu ni bil sam. Pod tistim moriščem je bila njegova Mati, Marija. Stabat Mater, Marija je bila pod križem, da bi delila Sinovo trpljenje. Nismo sami, imamo Mater, ki nas z ljubeznijo gleda iz nebes in nam je blizu. Oklenimo se je in ji recimo: »Mama!«, kakor reče otrok, ko ga je strah in želi biti potolažen in pomirjen. Kakor je bil pomirjen ponižen kmet Benedetto Pareto leta 1490, na gori Figogna, ko je videl Gospo lepega in milega obraza, ki se mu je predstavila kot Jezusova Mati ter rekla, naj na tistem kraju zgradijo kapelo. Dvignite pogled k Mariji Varuhinji in zaupajte v njeno materinsko pomoč.
Smo moški in ženske, polni pomanjkljivosti in slabosti, vendar pa imamo usmiljenega Očeta, h kateremu se lahko obračamo, križanega in vstalega Sina, ki hodi z nami, Svetega Duha, ki nam pomaga in nas spremlja. V nebesih imamo Mater, ki še naprej razgrinja svoj plašč nad nami in nas nikoli ne zapusti.
Želel bi vam tudi reči, da niste sami, ker je krščanska skupnost, Cerkev v Genovi, z vami in z vami deli vaše trpljenje in vaše težave. Kolikor bolj se zavedamo svoje šibkosti, negotovosti naše človeške pogojenosti, toliko bolj ponovno odkrijemo lepoto človeških odnosov, vezi, ki nas povezujejo kot družine, skupnosti, civilne družbe. Vem, da ste Genovčani sposobni velikih dejanj solidarnosti; vem, da zavihate rokave, da se ne predate, da znate stati ob strani tistim, so ki najbolj potrebni pomoči. Prav tako vem, da ste se po tako veliki tragediji, ki je prizadela vaše družine in vaše mesto, znali odzvati, ponovno vstati, gledati naprej. Ne izgubite upanja, ne dopustite, da bi vam ga ukradli! Bodite še naprej ob tistih, ki so bili najbolj prizadeti. Molim za vas in vas prosim, da ne pozabite moliti zame.
Frančišek
