Papež: Ljudska gibanja kot vzvod družbene preobrazbe
Andreja Červek – Vatikan
Knjigo o ljudskih gibanjih, ki bo predstavljena septembra, je pripravila Papeška komisija za Latinsko Ameriko. V njej so zbrani govori s svetovnih srečanj zadnjih petih let, na katerih se je zbralo na tisoče predstavnikov ljudskih gibanj z različnih delov ameriške celine.
V predgovoru papež Frančišek spomni na mnoge, ki živijo na teritorialnih in eksistencialnih periferijah in ki ne predstavljajo zgolj enega sektorja populacije, h kateremu je treba pristopiti kot Cerkev, ampak so »seme, veja, ki bo kakor gorčično zrno rodila mnogo sadu«. Papež jih torej razume kot »vzvod za veliko družbeno preobrazbo«. Te osebe niso pasivni akterji ali navadni prejemniki socialne pomoči, ki se morajo predati kontemplaciji načina, kako elite urejajo svetovni red, temveč so aktivni protagonisti, dejavniki prihodnosti človeštva, kjer »miroljuben upor« računa na papeževo solidarnost.
Frančišek v tem transnacionalnem in transkulturnem značaju socialnih gibanj prepoznava »poliedrični model«, na katerega se sklicuje tudi v svoji apostolski spodbudi Evangelii Gaudium (EG, 2). Kot pravi, gre za družbeno paradigmo, ki je osnovana na kulturi srečanja.
Ta pluralnost gibanj, ki je s svojim prizadevanjem za pravičnost v knjigi lepo prikazana, »predstavlja pomembno družbeno alternativo, globoki krik, protislovno znamenje, upanje, da se lahko vse spremeni«. Njihov način vztrajanja v prevladujočem svetu s pričevanjem o delu in trpljenju jih razkriva kot »stražarje boljše prihodnosti«.
Človeštvo se danes sooča z epohalno spremembo, ki jo zaznamujejo strah, ksenofobija in rasizem. Papež pri tem zagotavlja, da »ljudska gibanja lahko pomenijo vir moralne energije za revitalizacijo naših demokracij«. V globalni družbi, ranjeni z ekonomijo, ki je vedno bolj daleč od etike, lahko te socialne stvarnosti delujejo kot protistrup za populizme in za »politiko spektakla«, kajti vpeljujejo čut za državljansko soudeležbo s pozitivno zavestjo. Gre za posledico pospeševanja »moči nas«, ki se zoperstavlja »kulturi jaza«.
Ob koncu sveti oče izpostavi človeško delo kot eno od svetih pravic, ki jo je treba varovati pri vsaki osebi. Pred neoliberalnimi in neodržavnimi trditvami, ki dušijo in zatirajo ljudi pri njihovih delovnih izkušnjah, Frančišek izpostavlja »novi humanizem, ki naredi konec nepismenosti sočutja ter postopnemu mrku kulture in ideje o skupnem dobrem«.
