Kateheza o Apostolskih delih: Peter kot pričevalec Vstalega

Andreja Červek – Vatikan

Med splošno avdienco, ki je potekala na Trgu sv. Petra, se je bral odlomek iz petega poglavja Apostolskih del, kjer nam Luka opiše splošen položaj apostolov in prve krščanske skupnosti.

»Po rokah apostolov se je dogajalo veliko znamenj in čudežev med ljudmi; in vsi so se enodušno zbirali v Salomonovem stebrišču. Od drugih se jim nihče ni upal pridružiti, ljudstvo pa jih je zelo cenilo. Vse bolj je rastlo število mož in žená, ki so verovali v Gospoda. In tako so prinašali bolnike na ceste ter jih polagali na ležišča in nosila, da bi se, kadar je šel Peter mimo, vsaj njegova senca dotaknila katerega izmed njih. Tudi iz krajev v okolici Jeruzalema so prihajali ljudje in prinašali bolnike in takšne, ki so jih mučili nečisti duhovi; in vsi so bili ozdravljeni« (Apd 5, 12.15-16).

Živost prve krščanske skupnosti

Papež Frančišek je pri katehezi pojasnil, da cerkvena skupnost, opisana v Apostolskih delih, živi iz velikega bogastva, ki ji ga Gospod daje na razpolago. Kljub zunanjim napadom, doživlja številčno rast in veliko notranje vrenje. Da bi pokazal to živost, nam Luka v Apostolskih delih pokaže tudi pomembne kraje, kot je Salomonovo stebrišče (glej Apd 5,12), kjer so se srečevali verniki. Stebrišče (stoa) je odprt hodnik, ki je namenjen zaščiti, a je tudi kraj srečevanja in pričevanja. Luka namreč vztraja na znamenjih in čudežih, ki spremljajo besedo apostolov, in na posebni skrbi za bolnike, katerim se posvečajo.

Bolniki imajo prednost

V petem poglavju Apostolskih del je nastajajoča Cerkev predstavljena kot »poljska bolnišnica«, ki sprejema najslabotnejše osebe, torej bolnike. Njihovo trpljenje privlači apostole, ki nimajo »ne srebra ne zlata« (Apd 3,6), kot to pravi Peter v stebrišču, a so močni z Jezusovim imenom. »V njihovih očeh, kakor v očeh kristjanov vsakega časa, so bolniki privilegirani naslovniki veselega oznanilo o kraljestvu, so bratje, v katerih je na poseben način navzoč Kristus, ki se vsem nam pušča iskati in najti (glej (Mt 25,36.40). Bolniki so privilegirani za Cerkev, za duhovnikovo srce, za vse vernike. Ne sme se jih odvreči, nasprotno. Treba jih je zdraviti, negovati. So cilj krščanske skrbi,« je izpostavil papež.

V ospredju je Peter

Med apostoli pride v ospredje Peter, ki ima prednost v apostolski skupini zaradi primata (glej Mt 16,18) in poslanstva, ki ga je prejel od Vstalega (glej Jn 21,15-17). On je ta, ki začne pridigati kerygmo na binkoštni dan (glej Apd 2,14-41) in ki bo na koncilu v Jeruzalemu imel vodilno vlogo (glej Apd 15; Gal 2,1-10). Peter se približa nosilom, kakor je to počel Jezus, in vzame nase slabosti in bolezni (glej Mt 8,17; Iz 53,4). Peter, ribič iz Galileje, gre mimo in pusti, da se razodene nekdo Drug, živi in delujoči Kristus. Pričevalec je namreč tisti, ki razodeva Kristusa, tako z besedami kot s fizično navzočnostjo, ki mu omogoča vstopanje v odnos in biti podaljšanje besede, ki je v zgodovini postala meso.

Teološki prostor Božje nežnosti

Peter opravlja Učiteljeva dela (glej Jn 14,12): ko ga gledamo z vero, vidimo samega Kristusa. Napolnjen z duhom svojega Gospoda, Peter gre mimo in, ne da bi kar koli storil, njegova senca postane »ljubkovanje«, zdravilno božanje, sporočanje zdravja, izlitje nežnosti Vstalega, ki se sklanja nad bolne in vrača življenje, rešitev, dostojanstvo. Na ta način Bog razodeva svojo bližnjost in iz ran svojih otrok dela »teološki prostor svoje nežnosti« (Jutranja meditacija, Sv. Marta, 14. 12. 2017). »V ranah bolnikov, v boleznih, ki so ovire za hojo naprej v življenje, je vedno Jezusova navzočnost, Jezusova rana. Tam je Jezus, ki kliče vsakega od nas, naj jih negujemo, podpiramo in zdravimo,« je spodbudil sveti oče.

Bogu se je treba pokoravati

Petrovo zdravilno delovanje izzove sovraštvo in zavist med saduceji, ki apostole zapirajo in jim, pretreseni zaradi njihove skrivnostne osvoboditve, prepovedujejo učiti. Videli so čudeže, ki so jih delali apostoli, ne z neko magijo, ampak v Jezusovem imenu. A jih niso hoteli sprejeti in so jih zapirali, jim pretepali, vendar so ti bili čudežno osvobojeni. A njihovo srce je bilo preveč otrdelo in niso hoteli verjeti v to, kar so videli. Peter jim torej odgovori in s tem ponudi ključ za krščansko življenje: »Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem!« (Apd 5,29). To pomeni brez zadržka poslušati Boga, brez odlaganja, brez preračunavanja; oprijeti se Njega, da bi postali zmožni zaveze z Njim in s tistim, ki ga srečamo na naši poti.

Prosimo za notranjo trdnost

Papež Frančišek je katehezo sklenil s povabilom k molitvi: »Tudi mi prosimo Svetega Duha za moč, da se ne bi prestrašili pred nekom, ki nam zapoveduje, naj molčimo, nas obrekuje in celo ogroža naše življenje. Ne prestrašimo se. Prosimo ga, naj nas notranje okrepi, da bomo trdno prepričani v ljubečo in tolažilno navzočnost Gospoda, ki je ob nas.«