Papež: Sveti Duh nas preoblikuje v Cerkev-osrčje usmiljenja, v »mater odprtega srca« za vse

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Tudi nocoj, na predvečer zadnjega dne velikonočnega časa, praznika binkošti, je Jezus med nami in kliče: »Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije, kdor veruje vame. Kakor pravi Pismo: "Iz njegovega osrčja bodo tekle reke žive vode."« (Jn 7,37-38)

»Reka žive vode« Svetega Duha je tista, ki izvira iz Jezusovega osrčja, iz njegove strani, prebodene s sulico (prim. Jn 19,36) in ki izmiva ter oplaja Cerkev, mistično nevesto, ki jo predstavlja Marija, nova Eva, ob vznožju križa.

Materinstvo Cerkve

Sveti Duh privre iz osrčja usmiljenja Vstalega Jezusa, napolnjuje našo notranjost  z »dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero« usmiljenja (prim. Lk 6,38) in nas preoblikuje v Cerkev-osrčje usmiljenja, to je v »mater odprtega srca« za vse! Kako si želim, da bi ljudje, ki živijo v Rimu, prepoznali Cerkev, da bi nas prepoznali po tem več usmiljenja, ne po drugih stvareh, po tem več človečnosti in nežnosti, ki sta tako potrebni! Počutili bi se kot doma, na materinem domu, kjer si vedno dobrodošel in kamor se vedno lahko vrneš. Vedno bi se čutili sprejete, da se jim prisluhne, jih razume, pomaga storiti korak naprej v smeri Božjega kraljestva. Kakor zna mati, tudi ko so otroci že veliki.

Božja Ljubezen je Sveti Duh, ki privre iz Kristusovega Srca

Ta misel na materinstvo Cerkve me spominja, da je pred 75 leti, 11. junija 1944, papež Pij XII. storil posebno dejanje zahvale in prošnje Devici za varstvo mesta Rim – v cerkvi sv. Ignacija, kamor so prinesli  čaščeno podobo Marije Božje ljubezni. Božja Ljubezen je Sveti Duh, ki privre iz Kristusovega Srca. On je »duhovna skala«, ki spremlja Božje ljudstvo v puščavi, da bi se moglo, zajemajoč živo vodo iz nje, odžejati na poti (prim. 1Kor 10,4). V grmu, ki ne zgori, podobi Marije Device in Matere, je Vstali Kristus, ki nam govori, ki nam posreduje ogenj Svetega Duha, nas vabi, da bi se spustili v sredo ljudstva, da bi prisluhnili kriku; pošilja nas, da bi odprli prehod potem svobode, ki vodijo v dežele, ki jih je obljubil Bog.

Duh prodre svet od Zgoraj, iz osrčja Boga

Vemo: tudi danes, kakor vedno, obstajajo tisti, ki želijo zgraditi »mesto in stolp, katerega vrh bi segal do neba« (prim. 1Mz 11,4). To so človeški načrti, tudi naši načrti, ki so v službi vedno večjega »jaza«, proti nebu, kjer ni več prostora za Boga. Bog nam to nekaj časa dopušča, tako da izkusimo, do kakšne točke zla in žalosti lahko pridemo brez Njega … Vendar pa Duh Kristusa, Gospoda, komaj čaka, da vse vrže v zrak, da bi nas pripravil do tega, da bi ponovno začeli! Mi imamo vedno malo »ozek« pogled in srce; prepuščeni sami sebi na koncu izgubimo obzorje; prepričamo se, da smo vse razumeli, da smo upoštevali vse spremenljivke, da smo predvideli kaj se bo zgodilo in kako se bo zgodilo … Vse to so naše konstrukcije, ki si utvarjajo, da se bodo dotaknile neba. Medtem ko Duh prodre v svet od Zgoraj, iz osrčja Boga, od tam, kjer je bil Sin rojen, in dela vse novo.

Obhajamo prvenstvo Svetega Duha

Kaj obhajamo danes, vsi skupaj, v tem našem mestu Rim? Obhajamo prvenstvo Svetega Duha, ki stori, da umolknemo pred nepredvidljivostjo Božjega načrta in potem poskočimo od veselja: »To je torej tisto, kar je imel Bog za nas v osrčju!«: to pot Cerkve, ta prehod, ta eksodus, ta prihod v obljubljeno deželo, mesto Jeruzalem, mesto vedno odprtih vrat za vse, kjer se različni človeški jeziki sestavijo v harmonijo Duha, kajti Duh je harmonija.

Gre za rojevanje novega sveta

In če si predstavljamo porodne bolečine, razumemo, da naše vzdihovanje, vzdihovanje ljudstva, ki živi v tem mestu, in vzdihovanje celotnega stvarstva, nista drugega kot samo vzdihovanje Duha: gre za rojevanje novega sveta. Bog je Oče in mati, Bog je babica, Bog je vzdihovanje, Bog je Sin, rojen na svet. in mi, Cerkev, smo v službi temu rojevanju, ne v službi nas samih, ne v službi naših ambicij, tolikih sanj o oblasti, ne. V službi tega, kar Bog dela, teh čudes, čudes, ki jih dela Bog.

»Če nam ošabnost in domnevna moralna večvrednost ne zamašita ušes, se bomo zavedli, da pod krikom mnogih oseb ni drugega kot pristno vzdihovanje Svetega Duha. Duh je tisti, ki nas ponovno spodbuja, da se ne bi zadovoljili, da bi se ponovno odpravili na pot; Duh je tisti, ki nas bo obvaroval vsakršne "ponovne sistematizacije" škofije« (Govor na škofijskem simpoziju, 9. maj 2019). Nevarnost je to hotenje, da bi pomešali novosti Duha z metodo »ponovne sistematizacije« vsega. Ne, to ni Božji Duh. Božji Duh vse preobrne  in stori, da začnemo ne od začetka, temveč novo pot.

Prisluhniti kriku mesta

Dopustimo torej Duhu, da nas prime za roko in nas povede v srce mesta, da bi prisluhnili kriku, vzdihovanju. Mojzesu Bog reče, da je ta skrit krik ljudstva prišel vse do Njega. On ga je slišal, videl je zatiranje in trpljenje … In sklenil je, da bo posredoval tako, da bo poslal Mojzesa, da bi zanetil in gojil sanje po svobodi Izraelcev ter jim razodel, da so te sanje njegova lastna volja: da bi Izrael postal svobodno ljudstvo, njegovo ljudstvo, povezano z Njim z zavezo ljubezni, poklicano pričevati Gospodovo zvestobo pred vsemi ljudstvi.

Duh nas uči poslušati s srcem

Vendar pa da bi Mojzes mogel izpolniti svoje poslanstvo, Bog želi, da bi »se spustil« z Njim v sredo Izraelcev. Mojzesovo srce mora postati kakor srce Boga, pozorno in občutljivo za bolečine in sanje ljudi, na to, kar skrivoma vzklikajo, ko dvigujejo roke k Nebu, saj na zemlji nimajo ničesar več, na kar bi se mogli opreti. Je vzdihovanje Duha in Mojzes mora poslušati ne z ušesi, ampak s srcem. Danes zahteva od nas, kristjanov, da se naučimo poslušati s srcem. Duh je učitelj tega poslušanja. Odpreti srce, da nas On pouči poslušati s srcem.

Spustiti se med brate

Da bi mogli prisluhniti kriku mesta Rim, mora Gospod tudi nas prijeti za roko in storiti, da bi »se spustili«, spustili s svojih položajev, spustili med brate, ki živijo v našem mestu, da bi prisluhnili njihovi potrebi po rešitvi, kriku, ki pride vse do Njega in ki ga mi ponavadi ne slišimo. Ne gre za to, da bi razlagali intelektualne, ideološke stvari. Na jok mi gre, ko vidim Cerkev, ki verjame, da je zvesta Gospodu; da se posodablja, ko išče samo funkcionalne poti, poti, ki ne prihajajo od Božjega Duha. Takšna Cerkev se ne zna spustiti; in če se ne spusti, ni Duh tisti, ki zapoveduje.

Prosimo za vero, da bomo šli po poti – Kristusu

Gre za to, da bi odprli oči in ušesa, predvsem pa srce, da bi poslušali s srcem. Tedaj se bomo resnično odpravili na pot. Tedaj bomo v sebi čutili ogenj binkošti, ki nas spodbuja, da bi možem in ženam tega mesta naznanili, da je njihovo suženjstvo končano in da je Kristus pot, ki vodi v nebeško mesto. Za to je potrebna vera, bratje in sestre. Prosimo danes za vero, da bomo šli po tej poti.