Papež prosil Svetega Duha: Daj nam veselje vstajenja, večno mladost srca
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Po eni strani je bil Jezus Vstali. Polni veselja so ga videli in poslušali in celo jedli so z Njim. Po drugi strani pa še niso prerasli dvomov in strahov. Bili so pri zaprtih vratih (prim. 20,19.26), z majhnimi obeti, nesposobni oznanjati Živečega. Potem je prišel Sveti Duh in zaskrbljenost je izginila, saj sedaj se apostoli ne bojijo niti tistih, ki jih zapirajo. Prej so bili zaskrbljeni, kako si rešiti življenje, sedaj se ne bojijo več umreti. Prej so bili zaprti v dvorani zadnje večerje, sedaj oznanjajo vsem ljudem. Vse do Jezusovega vnebohoda so pričakovali Božje kraljestvo le zase (prim. Apd 1,6), sedaj pa so nepotrpežljivi, da bi dosegli vse neznane meje. Prej skoraj nikoli niso govorili v javnosti in če so, so povzročili gorje, kakor Peter, ko je zanikal Jezusa, sedaj s parezijo (odkrito) govorijo vsem. Pripetljaj učencev, ki se je zdel, da je prispel do zadnje postaje, se je vendarle obnovil z mladostjo Svetega Duha. Ti mladeniči vdani v negotovost in misleč, da so koncu poti, so bili spremenjeni z veseljem, ki jih je prenovil. Sveti Duh je to storil. Duh ni, kakor bi se moglo zdeti, nekaj abstraktnega, ampak je zelo konkretna Oseba, ki je zelo blizu in ki spremeni življenje. Kako to stori? Poglejmo apostole. Duh jim ni napravil stvari lažjih, ni storil izrednih čudežev, ni jim odvzel problemov in nasprotnikov, je pa Duh prinesel v življenja apostolov skladnost, ki je manjkala, torej svojo, saj On je skladnost.
Obrat je Jezusov mir, je skladnost Duha
Skladnost v notranjosti človeka. Notri, v srcu, so učenci potrebovali spremembo. Njihova zgodovina nam pove, da celo videnje Vstalega ne zadostuje, če se Ga ne sprejme v srce. Ne zadostuje vedeti, da je Vstali živ, če se ne živi kot vstali. Duh je, ki daje živeti in ponovno oživeti Jezusa v nas, ki nas obudi od znotraj. Zaradi tega Jezus, ko sreča svoje, ponavlja: »Mir vam bodi« (Jn 20,19.21) in da Duha. Mir ni v tem, da razrešimo probleme od zunaj, saj Bog ne odvzame svojim stisk in preganjanj, ampak v prejetju Svetega Duha. V tem je mir, tisti mir, dan apostolom, tisti mir, ki ne osvobaja od problemov, ampak v problemih, je ponujen vsakemu od nas. To je mir, ki naredi srce podobno globokemu morju, ki je vedno mirno, tudi če so na površni razburkani valovi. To je tako globoka skladnost, ki lahko celo preganjanje spremeni v blagre. Kolikokrat pa nasprotno ostanemo na površju. Namesto, da bi iskali Duha, skušamo ostati na površju v upanju, da bo vse dobro, če bo minilo to gorje, če ne bom več videl te osebe, če se bo izboljšala situacija. Ampak to pomeni ostati na površju. Ko bo minila ena težava, bo prišla druga in nemir se bo vrnil. Ne bomo bolj vedri, če se bomo oddaljili od tistega, ki ne misli kot mi in ne bomo, če bomo razrešili trenutne nevšečnosti, v miru. Obrat je Jezusov mir, je skladnost Duha.
On je Tolažnik, ki nam posreduje Božjo nežnost
Danes v naglici, ki nam jo naš čas vsiljuje, se zdi, da je skladnost odrinjena, saj ko nas vleče na tisoč strani, tvegamo, da se razpočimo, preganjani z nenehno živčnostjo, slabo odreagiramo na vsako stvar. Pri tem se išče hitro rešitev, tableto za tableto, da se gre naprej, dražljaj za dražljajem, da se počutimo žive. Potrebujemo pa predvsem Duha. On je, ki vzpostavi red v neredu. On je mir v nemiru, zaupanje v obupanosti, veselje v žalosti, mladost v starosti, pogum med preizkušnjo. On je, ki med nevihtnimi tokovi življenja, utrjuje sidro upanja. Duh je, ki nam, kot pravi sv. Pavel, preprečuje, da bi zapadli v strah, saj nam da čutiti, da smo ljubljeni otroci (prim. Rim 8,15). On je Tolažnik, ki nam posreduje Božjo nežnost. Brez Duha je krščansko življenje razcefrano, brez ljubezni, ki vse povezuje. Brez Duha ostane Jezus osebnost iz preteklosti, z Duhom pa je danes živeča oseba. Brez Duha je Sveto pismo mrtva črka, z Duhom pa je Beseda življenja. Krščanstvo brez Duha je moralizem brez življenja, z Duhom pa je življenje.
Samo Sveti Duh lahko vzpostavi skladnost
Sveti Duh pa ne prinaša skladnosti samo v notranjost, ampak tudi zunaj, med ljudmi. Napravlja nas Cerkev, ko sestavlja različne dele v eno samo skladno stavbo. To dobro razloži sv. Pavel, saj ko govori, pogosto ponavlja besedo »različni«: različni darovi, različne dejavnosti, različne službe (prim. 1Kor 12,4-6). Različni smo tako po raznovrstnosti dobrih lastnostih kot po darovih. Duh jih deli z domišljijo, ne da bi jih sploščil, ne da bi jih standardiziral. In izhajajoč iz teh raznovrstnosti ustvarja edinost. Tako dela vse od stvarjenja, saj je specialist v preoblikovanju kaosa v kozmos, v vzpostavljanju skladnosti. Specialist je v ustvarjanju različnosti, vsakemu svojo, drugačno. On je stvaritelj te različnosti, istočasno pa je On tisti, ki vzpostavlja skladnost in daje enost različnosti. Samo on lahko naredi te dve stvari.
Kdor živi po Duhu, prinaša mir tja, kjer je nesloga
Danes so v svetu postala nesoglasja prave in resnične delitve: je kdo, ki ima preveč in je kdo, ki nima nič; je kdo, ki skuša živeti sto let in kdo, ki se ne more roditi. V računalniški dobi smo si narazen: več je »družbenosti«, a manj »družabnosti«. Potrebujemo Duha edinosti, ki nas obnavlja kot Cerkev, kot Božje ljudstvo in kot celotno človeštvo, torej nas obnavlja. Vedno pa je skušnjava po izgradnji »gnezd«, po zbiranju okoli lastne skupine, okoli tega, kar imamo rajši, podobnih s podobnimi, a alergični na okužbo. Od gnezda do sekte je kratek korak, tudi znotraj Cerkve. Kolikokrat se definira lastno identiteto na nasprotovanju nekomu ali nečemu. Sveti Duh pa nasprotno združi ločene, zbere oddaljene in privede nazaj razkropljene. Sestavi tonsko lestvico v edinstveno skladnost, saj predvsem vidi dobro, gleda predvsem na človeka in ne toliko njegovih napak, najprej na osebe kot pa na njihova dejanja. Duh oblikuje Cerkev in oblikuje svet kot prostor sinov in bratov. Sinovi in bratje sta samostalnika, ki sta pred vsakršnim pridevnikom. V modi je »popridevnjanje«, žal tudi za žaljenje. Lahko rečemo, da živimo v kulturi pridevnikov, ki pozablja samostalnike stvari in tudi v kulturi žaljenja, ki je žal prvi odgovor na mnenje, s katerim se ne strinjam. Potem se zavemo, da je slabo tako za tistega, ki je žaljen, kot za tistega, ki žali. Vračati zlo za zlo, preleviti se iz žrtve v rablja, tako se ne živi dobro. Kdor pa živi po Duhu, prinaša mir tja, kjer je nesloga, slogo, kjer je spor. Duhovni ljudje vračajo dobro za slabo, na nadutost odgovarjajo s krotkostjo, na hudobijo z dobroto, na hrušč z molkom, na govorice z molitvijo, na poraz z nasmehom.
Postaviti pogled Duha pred našega
Da bi bili duhovni, da bi okušali skladnost Duha, je potrebno postaviti Njegov pogled pred našega. Tedaj se stvari spremenijo. Z Duhom je Cerkev sveto Božje ljudstvo, poslanstvo je okuženje z veseljem - ne prozelitizmu - druge brate in sestre ljubi isti Oče. Vendar brez Duha je Cerkev organizacija, poslanstvo propaganda, občestvo napor. Koliko cerkva pripravlja programsko delovanje v smislu pastoralnih načrtov, razprav o vseh stvareh. Zdi se, da je to edina pot za poenotenje. To ni pot Duha, ampak pot razdora. Duh je prva in zadnja potreba Cerkve (prim. sv. Pavel VI, splošna avdienca, 29. november 1972). On pride tja, kjer je ljubljen, kjer je povabljen, kjer je pričakovan« (sv. Bonaventura, pridiga za 4. velikonočno nedeljo).
Molitev k Svetemu Duhu
Bratje in sestre, vsak dan molimo. Sveti Duh, skladnost Boga, Ti, ki spreminjaš strah v zaupanje in zaprtost v dar, pridi v nas. Daj nam veselje vstajenja, večno mladost srca. Sveti Duh naša skladnost, Ti, ki iz nas delaš eno samo telo, vlij svoj mir v Cerkev in v svet. Sveti Duh napravi nas za obrtnike sloge, sejalce dobrega in apostole upanja.
