Papež: Poleg tožbe in joka obstajajo tudi glasovi upanja in tolažbe

Andreja Červek – Vatikan

V dneh plenarnega zasedanja bodo udeleženci prisluhnili kriku mnogih, ki so v teh letih bili oropani upanja. Papež je izpostavil situacijo v Siriji: »Ponovno z žalostjo mislim na Sirijo in na težke oblake, ki se ponovno zgrinjajo nad nekatera njena območja, ki so še vedno nestabilna in kjer nevarnost za še večjo humanitarno krizo ostaja velika. Tisti, ki nimajo hrane, ki nimajo zdravstvene oskrbe, ki nimajo šole, sirote, ranjeni in vdove visoko dvigujejo svoj glas. Če so srca ljudi brezčutna, Božje ni. Ranjeno je od sovraštva in nasilja, ki se lahko dvigne med njegovimi ustvarjenimi bitji. Vedno je zmožen ganjenosti in zanje skrbi z nežnostjo in močjo očeta, ki ščiti in vodi.« Papež je dodal, da razmišlja tudi o Božji jezi, ki se bo razbesnela nad odgovornimi držav, ki govorijo o miru, a obenem prodajajo orožje, s katerimi se odvijajo vojne. In ta hipokrizija je po papeževih besedah greh.

Frančišek je spregovoril o Iraku, kamor – kot je zatrdil – bi rad šel prihodnje leto. Izrazil je željo, da bi država »lahko zrla naprej preko mirnega in skupnega sodelovanja v izgrajevanju skupnega dobrega vseh družbenih komponent, tudi verske«, in »ne bi podlegla napetostim, ki prihajajo iz nikoli rešenih konfliktov med regionalnimi silami«. Omenil je tudi Ukrajino, da bi njeni prebivalci lahko našli mir; in še Sveto deželo, da bi kmalu prišlo do mirnega sobivanja v spoštovanju vseh, ki prebivajo v tej deželi, ki je »za vse znamenje Gospodovega blagoslova«.

»Vpijejo osebe na begu, natlačene na ladje, ki iščejo upanje in ne vedo, katero pristanišče jih bo sprejelo v Evropi, ki istočasno odpira pristanišča za plovila, ki morajo naložiti prefinjeno in zelo drago orožje, s katerim se lahko povzroči uničenja, ki ne prizanašajo niti otrokom,« kar je – kot je dodal – prav tako hinavščina. »Tukaj smo in se zavedamo, da se Abelov krik dviguje vse do Boga,« pri čemer je papež spomnil, da je bilo isto povedano v Bariju lansko leto, ko je potekala molitev za vernike na Bližnjem vzhodu.

Papež Frančišek je izpostavil upanje, ki je povezano s prizadevanjem za mlade: »Skupaj s to tožbo in jokom boste v teh dneh slišali tudi glasove upanja in tolažbe. To so odmevi neutrudnega dela in dejavne ljubezni, ki je mogoča tudi preko vsakega med vami in preko ustanov, ki jih predstavljate. Izraža obličje Cerkve in prispeva k njenemu življenju, predvsem z gojenjem upanja za mlade generacije. Mladi imajo pravico, da slišijo oznanjevanje privlačne in zahtevne Kristusove besede. […] Ko srečajo pristnega in verodostojnega pričevalca, jih ni strah iti za njim in se spraševati o svoji poklicanosti. Prosim vas, da nadaljujete s prizadevanjem in ga še povečate, da bodo v državah in v situacijah, kjer delate, mladi lahko rasli v človečnosti, svobodni od vsake ideološke kolonizacije, z odprtim srcem in mislimi; pri tem pa bodo spoštovali svoje narodne in cerkvene korenine ter želeli sadove miru in blaginje, ki ne pušča zadaj nikogar in nikogar ne diskriminira.«

Ob koncu govora je sveti oče še spomnil na situacijo v Etiopiji in Eritreji, kjer se je navsezadnje le doseglo mir med državama. Tamkajšnji mladi zaznavajo resnične psalmistove besede: »Moje žalovanje si mi spremenil v rajanje« (Ps 30,12). »Prepričan sem,« je pripomnil sveti oče, »da mladi močno čutijo poziv k bratstvu, ki je iskreno in spoštljivo do vsakega.« To je zapisano tudi v dokumentu, ki sta ga v Abu Dhabiju podpisala papež in veliki imam Al Ahzarja. Frančišek je zbrane zaprosil, naj mu pomagajo, da se bo dokument postal bolj poznan in se bo širilo »to dobro zavezo za prihodnost človeštva«. »Vsi si prizadevajmo za ohranjanje tistih stvarnosti, kjer se njegovo sporočilo živi že leta, predvsem v izobraževalnih institucijah, šolah in na univerzah, ki so avtentični laboratoriji sobivanja in telovadnica človeštva, v katero lahko vsi z lahkoto pridejo.«