Papež ob pogrebu msgr. Kalenga: Življenje nas uči, kako se posloviti
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Slovo pastirja
Ta evharistija se bo končala z molitvijo valedictio, to je poslednjega priporočanja in slovesa, posloviti se od brata. Kakor da bi rekli: mi te pustimo, da greš k Bogu, da greš v Božje roke. Sveto pismo nam v knjigi Modrosti pravi, da je duša pravičnih v Božjih rokah. V Božjih rokah, ki so najlepše roke, ranjene iz ljubezni. In mi izročamo našega brata v Božje roke. Tudi to je poslovilna molitev, je še več: je slovo od pastirja. Pastir se poslavlja od svojega ljudstva, od svoje črede.
Pavlovo slovo: pričevanje
Kakor je to storil Pavel v Miletu, pred starešinami iz Efeza, v joku. Vsi so jokali, vrgli so se mu okoli vratu in ga poljubljali, preden je šel na ladjo. Slovo pastirja. Pastir se poslovi s svojim pričevanjem: »Vi veste, kako sem ves čas živel med vami, to je moje življenje – reče čredi – vi presodite.« Pričevanje. Pastir se poslovi tako, da pokaže, da je njegovo življenje življenje pokorščine Bogu: »Zavezan Duhu, grem drugam. Duh je tisti, ki me je vodil in me vodi,« kot je življenjski steber pastirja. Pastir se poslavlja tudi s pričevanjem nenavezanosti. Navajen je, da ni navezan na dobrine tega sveta, da ni navezan na posvetnost. »Vem, da mi poslej nobeden izmed vas ne bo več gledal v obraz, vendar vam danes slovesno povem, da sem nedolžen.« Kakor da bi jim rekel: »Zdaj ste odrasli. Pazite nase in na vso čredo. Pazite, borite se. Bodite odrasli, puščam vas same. Pojdite naprej.«
Pavlova prerokba
Kakor brat in oče, se pastir zatem poslovi s prerokbo: »Pazite, saj bodo po mojem odhodu prišli med vas grabežljivi volkovi.« Nakaže smer, kako naj se borijo sami brez pastirja. Na kocu jim reče »Zdaj vas izročam Bogu,« ter na kolenih moli s svojimi prezbiterji. To je slovo pastirja, ki ga je Pavel tako močno živel v Miletu.
Izročanje ljudstva, začasna ločitev
In danes razmišljamo o vseh teh stvareh in morda bo naš brat Léon rekel nam in svojemu ljudstvu v Argentini, Salvadorju, na mnogih krajih, kjer je bil: »Zdaj vas izročam Bogu.« Slišali smo tudi o drugem slovesu, o Jezusovem slovesu, ki je slovo v upanju: »Odhajam, da vam prostor pripravim.« Ločitev je začasna, kratkotrajna. »Jaz grem naprej, čreda bo prišla kasneje. »Odhajam, da vam prostor pripravim.« Oziroma, jaz grem tja, kamor želim, da bi prišli vi vsi. »Odhajam, da vam prostor pripravim,« upanje.
Življenje nas uči, kako se posloviti
Duhovnost, vsaj tista, katere smo se mi naučili v noviciatu, pravi, da je vse življenje pot, da bi se naučili umreti. To je bilo primerno v duhovnosti 20. stoletja, ki je bila »bolj tako«. Jaz rad rečem, da nas življenje uči, kako se posloviti. Videti, kako se poslavljajo pastirji: kako se poslavljajo Jezus, Pavel, mnogi, Léon, vsi. Da bi se tudi mi naučili, storili korake, da bi se poslovili – tako ob majhnih slovesih, kot je sprememba poslanstva, in ob velikem slovesu na koncu. Naj nam Gospod vsem podeli to milost: da bi se naučili posloviti.
