Kateheza: Občestveno življenje prvih krščanskih skupnosti
Andreja Červek – Vatikan
Kateheza je slonela na odlomku iz 2. poglavja Apostolskih del: »Bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah […] Vsi verniki so se družili med seboj in imeli vse skupno: prodajali so premoženje in imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval« (Apd 2, 42.44-45).
Mnogi se pridružijo
Papež Frančišek je dejal, da je sad binkošti, torej močnega izlitja Božjega Duha na prvo krščansko skupnost, bil, da so mnoge osebe začutile, kako je njihovo srce presunilo veselo oznanilo – kerygma – odrešenja v Kristusu. Svobodno so se mu pridružile in se spreobrnile, s tem pa v njegovem imenu prejele krst in dar Svetega Duha. Približno tri tisoč oseb vstopi in postane del tistega bratstva, ki je habitat vernikov in cerkveni kvas evangelizacijskega delovanja. »Žar vere teh bratov in sester v Kristusu iz njihovega življenja naredi 'scenarij Božjega delovanja', kar se po apostolih izrazi s čudeži in z znamenji. Izredno postane običajno in vsakdanjost postane prostor pojavljanja živega Kristusa.«
Poteze dobrega kristjana
Evangelist Luka nam o tem pripoveduje tako, da nam predstavi »cerkev v Jeruzalemu kot paradigmo vsake krščanske skupnosti«, kot podobo bratstva, ki očara in ki se je ne mitizira, a se je prav tako ne minimalizira. Pripoved v Apostolskih delih nam pomaga pogledati med zidove domusa, kjer se zbirajo prvi kristjani kakor Božja družina, kakor prostor koinonia, kar pomeni občestva ljubezni med brati in sestrami v Kristusu. Vidimo lahko, da živijo na zelo jasen način: »Stanovitni so v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah«. Kristjani vztrajno poslušajo didaché, torej apostolsko učenje; drugo vrsto medosebnih odnosov živijo tudi preko občestva v duhovnih in materialnih dobrinah; spominjajo se Gospoda z lomljenjem kruha, torej z evharistijo, in se pogovarjajo z Bogom v molitvi. Kot je pripomnil papež, so to štiri poteze dobrega kristjana.
Bližina in enost
Drugače od človeške družbe, kjer se teži za lastnimi interesi, pri tem pa se zanemarja druge ali pa se jim celo škoduje, skupnost vernikov opusti individualizem, spodbujata se razdeljevanje in solidarnost. »Ni prostora za egoizem v duši kristjana. Če je tvoje srce egoistično, nisi kristjan, ampak si posvetnež, ki išče samo svojo korist in svoj profit,« je izpostavil Frančišek. Luka nam pravi, do so verniki bili skupaj (glej Apd 2,44). »Bližina in enost predstavljata slog vernikov: bližnji, skrbni drug do drugega, ne obrekujejo drugega, ampak pomagajo in so blizu.«
Življenje v občestvu
Milost krsta torej razkriva tesno vez med brati v Kristusu, ki so poklicani k medsebojni podelitvi, k poistovetenju z drugimi in dajanju, kolikor kdo potrebuje (glej Apd 2,45). Gre za velikodušnost, miloščino, skrb za drugega, obiskovanje bolnikov, obiskovanje tistih, ki so v stiski in ki potrebujejo tolažbo. In ravno zato, ker to bratstvo, kar je Cerkev, izbere življenje občestva in pozornost do potrebnih, lahko živi resnično in pristno bogoslužno življenje: »Dan za dnem so se enodušno in vztrajno zbirali v templju, lomili kruh po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem. Hvalili so Boga in vsi ljudje so jih imeli radi« (Apd 2, 46-47).
Gospod zagotavlja rast
Apostolska dela nas koncu spomnijo, da Gospod zagotavlja rast skupnosti (Apd 2, 47). »Vztrajanje vernikov v pristni zavezi z Bogom in z brati postane privlačna moč, ki očara in osvoji mnoge (glej Evangelii gaudium, 14), postane načelo, s katerim živi skupnost vernikov v vsakem času.«
Odprta vrata nebeškega Jeruzalema
Papež Frančišek je katehezo sklenil z besedami: »Prosimo Svetega Duha, naj iz naših skupnosti naredi kraje, kjer se bo sprejemalo in prakticiralo novo življenje, dela solidarnosti in občestva; kraje, kjer bodo bogoslužja srečanje z Bogom in bodo postala občestvo z brati in sestrami; kraje, ki bodo odprta vrata nebeškega Jeruzalema.«
