Kateheza med splošno avdienco: Sveti Duh kot oblikovalec občestva
Andreja Červek – Vatikan
Odlomek, na katerem je slonela papeževa kateheza, je iz začetka drugega poglavja Apostolskih del: »Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju. Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali. Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden. Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati« (Apd 2,1-4).
Učenci, zbrani v molitvi
Petdeseti dan po veliki noči, v tisti sobi zadnje večerje, ki je postala skoraj že njihov dom in kjer je navzočnost Marije, Gospodove matere, povezovalni element, apostoli doživijo dogodek, ki presega njihova pričakovanja. Papež je izpostavil, da so učenci povezani v molitvi, ta pa predstavlja »pljuča, ki dajejo dih učencem v vsakem času«. Brez molitve namreč ni mogoče biti Jezusov učenec; brez molitve ne moremo biti kristjani. Molitev je zrak krščanskega življenja.
Učence, združene v molitvi, torej preseneti »vdor Boga«. Gre za »vdor, ki ne dopušča zaprtosti: na stežaj odpre vrata« preko sile vetra, ki spominja na ruah, na prvotni piš, in izpolni obljubo »moči«, ki jo je dal Vstali preden se je poslovil (glej Apd 1,8). »Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali« (Apd 2,2), je zapisano v Apostolskih delih.
Ogenj ljubezni
Poleg vetra pride tudi ogenj, ki spominja na goreči grm in na goro Sinaj z darom desetih besed (glej 2 Mz 19,16-19). Papež je pojasnil, da v svetopisemski tradiciji ogenj spremlja Božje razodevanje. V ognju Bog izroči svojo živo in odločno besedo (glej Heb 4,12), ki odpira prihodnost; ogenj simbolično izraža Božje ogrevanje, razsvetljevanje in preizkušanje srca, njegovo skrb pri preverjanju vzdržnosti človeških del, pri očiščevanju in ponovnem oživljanju. Medtem ko se na Sinaju sliši Božji glas, pa je v Jeruzalemu na binkoštni praznik tisti, ki govori, Peter, skala, ki jo je Kristus izbral, da na njej sezida svojo Cerkev. Njegova slabotna beseda, ki celo zanika Gospoda, z ognjem Duha osvoji moč, postane zmožna prebosti srca in spodbuditi k spreobrnjenju. Bog namreč izbere to, kar je v svetu slabotno, da bi zmedel mogočne (glej 1 Kor 1,27).
»Cerkev se torej rodi iz ognja ljubezni, iz 'požara', ki izbruhne na binkošti in ki razodeva moč besede Vstalega, ki je lastna Svetemu Duhu. Nova in dokončna zaveza ni več osnovana na postavi, ki je zapisana na kamnite plošče, ampak na delovanju Božjega Duha, ki vse stvari dela nove in se vtisne v meseno srce,« je zatrdil papež Frančišek. »Beseda apostolov postane prežeta z Duhom Vstalega in postane nova beseda, drugačna, a se lahko razume, kakor da bi bila istočasno prevedena v vse jezike. Vsak jih je namreč slišal govoriti v svojem jeziku (glej Apd 2,6). Gre za jezik resnice in ljubezni, ki je univerzalen jezik. Tudi nepismeni ga lahko razumejo. Jezik resnice in ljubezni razumejo vsi.«
Papež je izpostavil, da je Sveti Duh oblikovalec občestva in sprave: »Sveti Duh se ne razodeva le preko 'simfonije zvokov, ki harmonično združuje in sestavlja različnosti', ampak se pokaže kot dirigent orkestra, ki vodi igranje partitur hvalnic velikim Božjim delom. Sveti Duh je 'oblikovalec občestva, je umetnik sprave, ki zna odstraniti ovire' med judi in Grki, med sužnji in svobodnimi, da bi iz njih naredil eno samo telo. On gradi skupnost vernikov, ko usklajuje enost telesa in mnogoterost udov. Cerkvi daje rast, ko ji pomaga iti onkraj človeških omejitev, grehov in vsake vrste pohujšanja.«
Preroški dar je namenjen vsem
Začudenost med učenci je velika in morda se je kdo spraševal, ali so ti možje pijani. A Peter spregovori v imenu vseh apostolov in obnovi dogodek v luči tretjega poglavja Joela, kjer je naznanjeno novo izlitje Svetega Duha (glej Jl 3). »Jezusovi učenci niso pijani, ampak živijo to, kar sv. Ambrož imenuje 'trezna pijanost Duha', ki med Božjim ljudstvom povzroči preroštvo preko sanj in videnj. Ta preroški dar ni pridržan samo nekaterim, ampak je namenjen vsem, ki kličejo Gospodovo ime.«
Od zdaj naprej Božji Duh spodbuja srca, da sprejmejo zveličanje, ki gre preko Osebe, Jezusa Kristusa, ki so ga ljudje pribili na les križa in ki ga je Bog obudil od mrtvih ter ga osvobodil smrtnih bolečin (glej Apd 2,24). On je izlil tega Duha, ki orkestrira polifonijo hvalnic, ki jo vsi lahko poslušajo. Kot je rekel Benedikt XVI., »binkošti so ravno to: Jezus, in po njem Bog sam, prihaja k nam in nas priteguje k sebi«. Duh oblikuje božansko privlačnost: Bog nas zapelje s svojo ljubeznijo in nas osvoji, da bi tako premaknil zgodovino in sprožil procese, po katerih pronica novo življenje. »Samo Božji Duh namreč ima moč, da 'počloveči in pobrati' vsako okolje, začenši pri tistih, ki ga sprejmejo.«
Papež Frančišek je katehezo sklenil z besedami: »Prosimo Gospoda, naj nam da doživeti nove binkošti, ki bodo razširile naša srca in uglasile naša čustva s Kristusovimi čustvi, da bomo tako brez sramu oznanjali njegovo spreminjajočo besedo in pričevali o moči ljubezni, ki kliče v življenje vse, kar sreča.«
